Vsak človek ima ob sebi angela. Ne kot okras otroške sobe, ampak kot resničnega spremljevalca, ki ga varuje, razsvetljuje in nosi njegove molitve pred Boga. Cerkev to uči že od svojih začetkov, vernik pa se tega najprej nauči iz preproste molitve, ki jo zna še preden se nauči brati.
Kaj uči Cerkev
Katekizem v členu 336 pravi, da je človeško življenje od otroštva do smrti obdano z varstvom in priprošnjo angelov, pri tem pa navaja svetega Bazilija: vsak vernik ima ob sebi angela kot varuha in pastirja, ki ga vodi v življenje.
To ni zgolj pobožno mnenje, temveč nauk, ki ga Cerkev ohranja v bogoslužju in katehezi. Angeli niso duše pokojnih niti ne postanejo ljudje; so povsem druga vrsta stvarstev, čisti duhovi z razumom in voljo, ustvarjeni pred nami in poklicani k služenju.
Kje je to zapisano
Jezus je o otrocih izrekel besede, ki so temelj celotne pobožnosti: njihovi angeli v nebesih vedno gledajo obličje mojega Očeta, ki je v nebesih (Mt 18,10Glejte, da ne zaničujete enega teh malih! Kajti pravim vam, da njih angeli v nebesih vedno gledajo obličje Očeta mojega, ki je v nebesih.). Ne pravi, da so angeli poslani le nekaterim ali zgolj ob nevarnosti; pravi, da neprestano stojijo pred Bogom.
Zakaj angelom svojim zapove zate, da te hranijo po vseh potih tvojih. Na rokah te bodo nosili, da ne zadeneš z nogo svojo ob kamen.Ps 91,11-12Zakaj angelom svojim zapove zate, da te hranijo po vseh potih tvojih.
Stara zaveza govori o angelu, ki hodi pred ljudstvom in ga varuje na poti (2 Mz 23,20Glej, jaz pošiljam angela svojega pred teboj, da te varuje na potu in te pripelje v kraj, katerega sem pripravil.), Abraham svojemu služabniku obljublja, da bo Bog poslal angela pred njim (1 Mz 24,7GOSPOD, Bog nebes, ki me je vzel iz hiše očeta mojega in iz rojstne dežele moje in ki mi je govoril in ki mi je prisegel, govoreč: Semenu tvojemu dam to deželo, on pošlje angela svojega pred teboj, da vzameš odondod ženo mojemu sinu.), v Apostolskih delih pa zbrani verniki, ko Peter po rešitvi iz ječe potrka na vrata, ne verjamejo dekli, ampak pravijo, da je to njegov angel (Apd 12,15Oni ji pa reko: Meša se ti. Ali ona trdi, da je tako. Oni pa pravijo: Njegov angel je.). Tako zelo samoumevno se jim je zdelo, da ga ima.
Od kdaj in do kdaj
Izročilo uči, da angel varuh spremlja človeka že od samega začetka njegovega bivanja in ne šele od krsta ter ostaja ob njem vse do smrti. Ne prejmemo ga za lastne zasluge in ne izgubimo ga zaradi greha. Ob sebi ga ima tudi tisti, ki zanj sploh ne ve ali se nanj ne obrača.
S krstom človek ne prejme angela, temveč posvečujočo milost; angel je bil tam že prej. To je pomembno, saj nam razodeva Božjo ljubezen: človeka varuje še preden ga človek sploh utegne prositi za pomoč.
Kaj dela
Staro katehetsko izročilo našteva štiri naloge: razsvetljuje, varuje, vodi in opozarja. Razsvetljuje tako, da v misli polaga dobro spodbudo, varuje pred nevarnostmi, ki jih večinoma sploh ne opazimo, vodi korake ob obotavljanju ter usmerja k cilju, za katerega smo bili ustvarjeni.
Vendar tega ne počne namesto nas. Angel ne odloča namesto človeka in ne odvzema njegove svobode, ampak ga spodbuja k dobremu. Zato vernik moli, da bi ga znal poslušati, in ne zgolj zato, da bi se zavedal njegove navzočnosti.
God 2. oktobra
Spomin svetih angelov varuhov se je najprej širil po posameznih cerkvah, papež Pavel V. pa ga je leta 1608 odobril kot neobvezni god. Papež Klemen X. ga je leta 1670 določil kot obveznega za celotno Cerkev in ga postavil na 2. oktober, kjer stoji še danes, tri dni po prazniku svetih nadangelov. Papež Leon XIII. mu je leta 1883 dvignil stopnjo.
V župnijah na ta dan pogosto blagoslavljajo otroke, v mnogih družinah pa se zvečer skupaj zmoli molitev, ki so jo celi rodovi znali na pamet.
Sveti angel, varuh moj
Sveti angel, varuh moj,
bodi vedno ti z menoj.
Stoj mi zvesto ti ob strani,
vsega zlega me obrani.
Pravično me ti uči,
k dobremu me ti vodi.
Varuj me v noči in na dan,
da Bogu ostanem vdan.
Ko pa s tega sveta pojdem,
k Bogu v nebesa zvesto pojdem.
V tej preprosti molitvi so zbrane vse njegove naloge: zavetje, varstvo podnevi in ponoči, obramba pred grehom ter zvesto spremstvo na zadnji poti. Otroci se je naučijo še preden dojamejo pomen vsake posamezne besede, odrasli pa se k njej radi vračajo, ko potrebujejo tisto najpreprostejšo obliko zaupanja.
Priprošnjik, ki nosi molitev
Angeli naših molitev ne zadržujejo zase, ampak jih prinašajo Bogu. Rafael to sam pove Tobitu: on je eden tistih, ki prinašajo molitve svetih pred Božje veličastvo (Tob 12,15Ja sam Rafael, jedan od sedmorice svetih anđela koji na nebesima donose molitve svetih i stupaju pred Slavom Svetoga!”), Janez v Razodetju pa vidi angela z zlato kadilnico, kako prinaša molitve vseh svetih na oltar pred prestolom (Raz 8,3-4In drug angel je prišel in stopil pred oltar, držeč zlato kadilnico; in mu je bilo dano mnogo kadil, da jih daruje z molitvami vseh svetih na oltarju zlatem pred prestolom.).
Zato klic k angelu varuhu človeka nikoli ne oddalji od Boga. Angel prihaja od Boga in se vrača k Njemu, molitev, naslovljena nanj, pa se vedno zaključi prav tam, kjer se je začela.
Kako živeti z njim
Svetniki so o svojem angelu govorili tako naravno, kot o nekom, ki je navzoč v isti sobi. Priporočali so, naj se mu zjutraj zaželi dober dan, naj se mu izroči celoten dan, naj se ga pred težkim pogovorom prosi, naj gre pred nami, zvečer pa se mu zahvali za varstvo. Pater Pij je svojega angela pogosto pošiljal k tistim, ki so prosili za pomoč, ljudem pa polagal na srce, naj nikoli ne pozabijo, da niso sami.
Ta pobožnost je tiha in ne zahteva posebnih obredov. Dovolj je že kratek vzdih med vsakodnevnimi opravki. Vendar korenito spreminja pogled na dan, saj tisto, kar se zdi kot srečno izognjena nevarnost ali dobra misel ob pravem trenutku, preneha biti zgolj slepo naključje.
Angel naroda in skupnosti
Poleg osebnega angela izročilo pozna tudi angele skupnosti. Daniel govori o knezih, ki stojijo ob narodih (Dan 10,13.21Ali stal mi je nasproti knez kraljestva perzijskega edenindvajset dni, in glej, Mihael, eden prvih knezov, mi je prišel na pomoč, in zmagal sem tam pri kraljih perzijskih.), Janezovo Razodetje pa pisma namenja angelom sedmih Cerkva, začenši s tisto v Efezu (Raz 2,1Angelu cerkve v Efezu piši: To pravi on, ki drži sedmero zvezd v desnici svoji, ki hodi sredi sedmerih svečnikov zlatih:). Od tod izvira prepričanje, da imajo svoje angele tudi župnije, škofije in narodi, ter da je treba zanje moliti tako kot zase.
To usmerja pogled od posameznika k celotni skupnosti. Vernik ni sam, kadar je sam v sobi, in ni sam, kadar stoji v cerkvi polni ljudi, saj tudi nad to cerkvijo bdi nekdo, ki mu je bila zaupana v varstvo.
Ni le otroška zgodba
Angel varuh pogosto ostane omejen na podobo z mostička, čez katerega gresta dva otroka. Ta slika je sicer lepa, vendar resničnost preveč zožuje, saj angel ni dan le otrokom. Dan je vojaku, bolniku, materi, ostarelemu človeku, tistemu, ki dela ponoči, in tistemu, ki vozi na cesti, vsakomur vse do zadnjega diha.
Zato Cerkev ob spominu angelov varuhov ne moli le za otroke, ampak za vse ljudi. Kdor pa se zaveda, da ob njem ves čas stoji nekdo, ki neprestano zre Božje obličje, povsem drugače stopa v svoj vsakdan.