Današnja bogoslužna berila
Sveti Maver Poreški
škof in mučenec

Življenje
Sveti Maver je bil sveti škof in slaven mučenec, ki je pričeval o svoji neomajni privrženosti križanemu Gospodu v mestu Poreč (Parentium) v Istri med preganjanjem v četrtem stoletju. Po zanesljivem cerkvenem izročilu je bil Maver prvi poreški škof, poslan kot pastir in apostol, da bi organiziral krščansko življenje na istrskem polotoku. Njegov dom in skromna bogoslužna hiša sta postala prvo duhovno ognjište poreške krščanske skupnosti.
Kot dobri pastir je Maver neumorno oznanjeval evangelij, poučeval vernike v skrivnostih vere in delil svete zakramente. Ko je izbruhnilo veliko cesarsko preganjanje, so škofa Maverja rimske oblasti prijele in ga izvedle pred sodišče. Preganjalci so od njega zahtevali, naj se odpove Kristusu in daruje predpisano kadilo cesarskim idolom. Sveti Maver je to odločno zavrnil ter pričeval, da je Kristus njegov edini Gospod in da je pripravljen dati svoje zemeljsko življenje za večno zveličanje. Ko je pretrpel težke muke in trpljenje v ječi, je dal svoje življenje za vero ter prejel mučeniško krono v Poreču.
Češčenje in zavetništvo
God svetega Maverja Poreškega obhajamo 21. novembra po Rimskem martirologiju. V šestem stoletju je škof Evfrazij nad njegovim počivališčem podigal veličastno, po vsem svetu slavno Evfrazijevo baziliko v Poreču, kjer je v apsidi izdelal znameniti mozaik, na katerem je sveti Maver upodobljen ob Matici Božji in Kristusu, držeč v rokah mučeniško krono. V zgodovini je bil del njegovih relikvij prenesen v Rim v kapelo svetega Venancija v Lateranski baziliki, vendar so bile relikvije vrnjene v Poreč, kjer se še danes z velikim spoštovanjem hranijo v stolnici. Je glavni nebeški zavetnik mesta Poreč ter Poreške in Pulske škofije.
Sveti Ruf
apostolski učenec

Življenje
Sveti Ruf iz Teb je bil vdan apostolski učenec iz prvega rodu kristjanov, katerega spomin je ohranjen v novozaveznih spisih. Po svetopisemskem pričevanju evangelija po Marku je bil sin Simona iz Cirene, moža, ki so ga rimski vojaki prisilili, da je za Jezusom nosil križ na poti na Golgoto (Mr 15,21In prisilijo nekega mimogredočega Simona Cirenca, ki je šel s polja, očeta Aleksandrovega in Rufovega, naj mu ponese križ.). Marko je svoj evangelij pisal za rimsko krščansko občestvo ter ponosno zapisal, da je bil Simon »oče Aleksandra in Rufa« (Mr 15,21In prisilijo nekega mimogredočega Simona Cirenca, ki je šel s polja, očeta Aleksandrovega in Rufovega, naj mu ponese križ.), s čimer je izpričal, da sta bila oba brata med rimskimi kristjani dobro znana, cenjena in spoštovana.
Ruf je odraščal ob živi veri v Odrešenika ter vse svoje moči posvetil služenju mladi Cerkvi v cesarski prestolnici. Odlikoval se je po globoki pobožnosti, krepostnem življenju in stanovitnosti ter postal zgled krščanskega občestva svetih v Rimu.
V Pismu Rimljanom mu je apostol Pavel namenil posebno, prisrčno voščilo, ki razodeva veliko apostolovo spoštovanje do njega in njegove družine: »Pozdravite Rufa, izvoljenega v Gospodu, in njegovo mater, ki je tudi moja« (Rim 16,13Pozdravite Rufa, izbranega v Gospodu, in mater njegovo i mojo.). Častni naziv izvoljenega v Gospodu potrjuje njegovo izjemno duhovno zrelost in poklicanost za Božje delo. Po cerkvenem izročilu je bil Ruf pozneje posvečen v škofa v mestu Tebe v Grčiji, kjer je neutrudno oznanjal evangelij ter po številnih naporih za Kristusa pretrpel mučeniško smrt.
Češčenje in zavetništvo
Rimski martirologij obhaja spomin svetega Rufa 21. novembra in navaja Pavlove besede, ki ga imenujejo izvoljenega v Gospodu. Cerkev ga časti kot dragoceno pričo neposredne vezi prvih vernikov z odrešenjskimi dogodki na Kalvariji. V umetnosti je upodobljen v oblačilih zgodnjekrščanskega učenca ali škofa, s knjigo evangelijev in križem v roki v spomin na križ, ki ga je nosil njegov oče. Je zavetnik krščanskih družin, novokrščencev in vseh, ki prosijo za milost zvestega nošenja življenjskega križa za Kristusom.
Sveti Maver iz Cesene
škof
Življenje
Sveti Maver je bil ugleden škof mesta Cesena v pokrajini Flaminiji v severni Italiji v četrtem stoletju. Po zanesljivem cerkvenem izročilu je bil doma iz Rima, človek plemenitega roda in izjemne duhovne zrelosti. Privlečen z ljubeznijo do Gospoda se je posvetil redovnemu in asketskemu življenju ter dneve preživljal v molitvi in postu. Zaradi svoje svetosti in modrosti je bil izbran za pastirja Cerkve v Ceseni ter postal prvi škof tega mesta.
Kot dobri pastir je Maver neumorno oznanjeval evangelij, gradil cerkve in skrbel za zaupano mu ljudstvo ter branil pravoverni katoliški nauk pred arijanskimi zablodami. Pogosto se je umikal na bližnji hrib Spaziano k molitvi in samoti, kjer je zgradil majhno celico za premišljevanje. S svojo blagostjo, ponižnostjo in deli krščanske ljubezni je mnoge pritegnil na pot zveličanja. Po dolgotrajnem in rodovitnem pastirskem delu je sveti Maver preminil v Gospodu v globokem miru, obdan z ljubeznijo in spoštovanjem svojih vernikov.
Češčenje in zavetništvo
God svetega Maverja iz Cesene obhajamo 21. novembra, na dan, ki ga bilježi Rimski martirologij. Na hribu Spaziano, kamor se je umikal k molitvi, je bila v zgodnjem srednjem veku pozidana veličastna benediktinska opatija Santa Maria del Monte, kjer se stoletja hranijo njegove častitljive relikvije. Sveti Maver je glavni zavetnik mesta Cesena in škofije Cesena-Sarsina. V sakralni umetnosti je upodobljen v škofovskem oblačilu z mitro in palico, držeč v roki knjigo evangelijev ali model mesta Cesena, ki ga izroča Božji zaščiti. Verniki ga kličejo kot zagovornika v težkih boleznih in življenjskih stiskah.
Prvo berilo
Zah 2,14-17
Berilo iz Zaharijeve knjige
Svetopisemsko besedilo v tem prevodu trenutno ni na voljo; navedek je prikazan zgoraj.
To je Božja beseda.
Vsi: Bogu hvala.
Spev z odpevom
Lk 1,46-55
In Marija reče: Duša moja poveličuje Gospoda,
v. 47 In God my Saviour, as appears by the Greek text,[8] though literally in Latin, in God my salvation. (Witham)
v. 47 Salutari meo, soteri mou, Salvatori meo. [9]
Celotno poglavje →v. 48 The humility of his handmaid,[9] i.e. the humble, low, and abject condition; as perhaps might be translated both in this and in ver. 52. For the blessed Virgin does not here commend and praise her own virtue of humility; as divers interpreters observe. See St. Francis de Sales, in his introduction to a devout life, part 3, chap. vi. (Witham) As death entered into the world by the pride of our first parents, so was it proper that the path to life should be opened by the humility of Mary. (Ven. Bede) Not Elizabeth only, but all nations of believers are to call her blessed. (Theophylactus)
v. 48 Humilitatem, tapeinosin, not tapeinophrosunen. By which latter word is signified the virtue of humility of mind and heart. But humilis, and humilitas, in Latin, even in Cicero, is put to signify vilem et abjectam conditionem: and so also tapeinos, and tapeinosis in Greek, as in the 70 [the Septuagint] 1 King i. 11. the Latin Vulgate for tapeinesin, has afflictionem famulæ tuæ. And this is the sense in this and the 52d verse; as it is confirmed by the antithesis, or opposition, betwixt those of a high, and of a low state or condition. [10]
Celotno poglavje →49 ker mi je storil velike reči on, ki je mogočen, in sveto je ime njegovo,
50 in usmiljenje njegovo traja od roda do roda tistim, ki se ga bojé.
v. 51 The wise men of the Gentiles, the Pharisees and Scribes, were powerful; but these the Almighty cast down, and exalted those, who humbled themselves under his powerful hand. (1 Peter v.) The Jews were proud in their strength, but their incredulity brought on them their humiliation; whilst the low and mean among the Gentiles, have by faith ascended to the summit of perfection. (St. Cyril of Alexandria in St. Thomas Aquinas' catenâ aureâ.) (Witham)
Celotno poglavje →52 Pahnil je mogočnike s prestola in ponižne je povišal.
v. 53 The Jews were rich in the possession of the law, and the doctrines of the prophets; but, as they would not humbly unite themselves to the incarnate word [Jesus Christ], they were sent away empty, without faith, without knowledge, deprived of all hopes of temporal goods, excluded from the terrestrial Jerusalem, and also from that which is in heaven. But the Gentiles, oppressed with hunger and thirst, by adhering to their Lord, were filled with all spiritual gifts. (St. Basil in Ps. xxxiii.)
Celotno poglavje →54 Sprejel je Izraela, hlapca svojega, da se spomni usmiljenja svojega,
55 Kakor je govoril očetom našim, Abrahamu in semenu njegovemu na vekomaj.
Katekizem in komentar k temu berilu (Pij X. 2, STh 4, CR 2)
Vprašanje 329 Kaj nameravamo storiti, ko pozdravljamo presveto Devico z istimi besedami nadangela?
Ko pozdravljamo presveto Devico z besedami nadangela, se veselimo z njo, obujajoč spomin na posebne prednosti in darove, ki ji jih je Bog podelil pred vsemi drugimi stvarmi.
Vprašanje 332 Kaj delamo, ko izgovarjamo te besede?
Ko izgovarjamo besede svete Elizabete, se veselimo s presveto Marijo zaradi njenega vzvišenega dostojanstva Božje Matere ter slavimo Boga in se mu zahvaljujemo, da nam je po Mariji dal Jezusa Kristusa.
Evangelij
Mt 12,46-50
Berilo svetega evangelija po Mateju
v. 46 His mother and his brethren; i.e. his mother and relations. (Witham) See verse 55 of the next chapter. (Challoner) ____________________ [1]
Celotno poglavje →47 In nekdo mu reče: Glej, mati tvoja in bratje tvoji stojé zunaj in radi bi s teboj govorili.
48 On pa odgovori in reče tistemu, ki mu je povedal: Kdo je mati moja? in kdo so bratje moji?
49 In iztegnivši roko svojo na učence svoje, reče: Glej, mati moja in bratje moji!
50 Kajti kdorkoli izpolni voljo Očeta mojega, ki je v nebesih, on mi je brat in sestra in mati.
To je Kristusov evangelij.
Vsi: Hvala tebi, Kristus.
Katekizem in komentar k temu berilu (STh 1, CR 2)
Vir bogoslužnega koledarja: Hrvaški inštitut za liturgično pastoralo
Svetopisemsko besedilo: Chráskov prevod (1914), vir: biblija.net (CC BY-NC-ND 4.0).