Preskoči na vsebino
Krščanska Resničnost

V tej objavi bom navajal tako rabinske judovske vire kot svetopisemske učenjake glede uvodne besede v 1 Mz 1,1V začetku je ustvaril Bog nebesa in zemljo., se pravi bereshith. Verz navajam skupaj s transliteracijo hebrejščine, da lahko bralci sledijo argumentu:

»V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo,«

Bereshith bara elohim et ha'shamayim wa'et ha'ares

Navedbe, ki jih bom predstavil, prikazujejo, da so bili rabini zmedeni ob uvodni besedi bereshith, saj so trdili, da to ni običajna beseda, ki bi bila uporabljena, če bi kontekst govoril o začetku ustvarjanja. Izraz, ki bi prenesel ta pomen, je namreč barishonah»na začetku«. Rabini so to anomalijo v 1 Mz 1,1V začetku je ustvaril Bog nebesa in zemljo. poskušali pojasniti tako, da so predpostavljali, da bereshith ne pomeni »v začetku«temveč nekaj drugega, na primer »z začetkom / po zaslugi začetka«. To je pomenilo bodisi to, da je Bog ustvaril nebo in zemljo glede na začetek (reshith), kar pomeni zaradi začetka, bodisi da je uporabil to, kar se imenuje začetek, da je ustvaril vse stvari.

Rabini so nato začeli iskati, kaj ta začetek oziroma reshith sploh je, in ga našli v Prg 8,22GOSPOD me je imel v začetku poti svoje, pred vsemi deli svojimi, od nekdaj., v besedilu, ki govori o Modrosti kot o reshith (začetku) Božjih ustvarjalnih del in dejavnosti. To Modrost so nadalje povezali s Turo samo, saj je ona uresničenje Božje Modrosti. Iz tega so sklepali, da je bilo stvarstvo privedeno v obstoj zaradi Ture.

Z gornjimi spoznanji v mislih prehajam k samim navedbam. Vsi poudarki so moji.

Rabinski viri

V začetku Božjega ustvarjanja. Hebr. בְּרֵאשִית בָּרָא. Ta verz zahteva midraško razlago [ker bi morala biti po svoji dobesedni razlagi vokalizacija besede בָּרָא drugačna, kot Rashi pojasnjuje v nadaljevanju]. Uči nas, da zaporedje ustvarjanja, kot je zapisano, ni mogoče, [kakor je zapisano takoj spodaj], kot so izjavili naši rabini (Pisma r. Akive, pismo »beth«; Gen. Rabbah 1,6; Lev. Rabbah 36,4): [Bog je ustvaril svet] zaradi Ture, ki se imenuje (Prg 8,22GOSPOD me je imel v začetku poti svoje, pred vsemi deli svojimi, od nekdaj.): „začetek njegove poti“, in zaradi Izraela, ki se imenuje (Jer 2,3Svet je bil Izrael GOSPODU, prvenec njegovih pridelkov; vsem, ki so ga hoteli žreti, se je štelo v krivdo: nesreča je prišla nadnje, govori GOSPOD.) »prvina njegovega žita«. Če pa želiš to razložiti po dobesednem pomenu, razloži takole: »Ob začetku stvarjenja nebes in zemlje je bila zemlja pusta in prazna ter tema ... in Bog je rekel: ‚Bodi luč‘.« Toda Sveto pismo ni prišlo zato, da bi nas učilo zaporedja ustvarjanja in govorilo, kaj je nastalo najprej; kajti če bi prišlo zato, da bi to učilo, bi moralo zapisati: »Najprej (בָּרִאשׁוֹנָה) je ustvaril nebesa in zemljo«saj v Svetem pismu ni nobene besede רֵאשִׁית, ki ne bi bila vezana na naslednjo besedo [tj. v vezani obliki (konstruktu)], kakor (prav tam, 27,1): »Ob začetku (בְּרֵאשִית) kraljevanja Jojaqima«; (spodaj 10,10) »začetek (רֵאשִׁית) njegovega kraljevanja«; (5 Mz 18,4) »prvina (רֵאשִׁית) tvojega žita«. Tudi tukaj praviš בְּרֵאשִׁית בָּרָא אלֹהִים, kakor בְּרֵאשִׁית בְּרֹא, ob začetku ustvarjanja. Podobno temu je: »Ob začetku Gospodovega govorjenja (דִּבֶּר) Hoseju« (Ozi 1,2), tj. ob začetku govorjenja (דִּבּוּרוֹ) Svete Trojice (tudi: Svetega, bodi blagoslovljen) Hoseju»je Gospod rekel Hoseju itd.«. Če pa praviš, da to želi poučiti, da sta bili ti dve stvari (tj. nebesa in zemlja) ustvarjeni najprej, in da je njegov pomen: Na samem začetku je ustvaril to, ter da obstajajo eliptični verzi, ki izpuščajo eno besedo, kakor (Job 3,10zato ker mi ni zaprla materinega telesa, ni skrila nadloge mojim očem.): »Kajti ni zaprl vrat [mojega materinega] telesa«in ne pojasnjuje, kdo je tisti, ki je zaprl [telo]; in kakor (Iz 8,4Zakaj preden bo deček znal klicati ‚Oče moj‘ in ‚Mati moja‘, bodo nesli bogastvo iz Damaska in plen iz Samarije v Asirijo pred kraljem asirskim.): »bo odnesel bogastvo Damaska«pa ne pojasnjuje, kdo ga bo odnesel; in kakor (Am 6,12Morejo li konji dirjati po skalovju, se li more morje orati z voli? da ste izprevrgli pravico v strup in sad pravičnosti v pelin?): »Ali se orje z volmi«pa ne pojasnjuje: »če bo človek orel z volmi«; in kakor (Iz 46,10ki oznanjam od početka konec in od starodavnosti, kar se ni še zgodilo; ki velim: Sklep moj bo stal in storil bom vse, kar me veseli;): »ki od začetka oznanjam konec«pa ne pojasnjuje, da [to pomeni] oznanjati konec neke zadeve od začetka zadeve, če je tako, [če trdiš, da Sveto pismo nakazuje vrstni red ustvarjanja, se čudi samemu sebi, kajti voda je bila prej, kakor je zapisano: »in Božji duh je vejal nad vodami«Sveto pismo pa še ni razkrilo, kdaj je potekalo stvarjenje vode! Iz tega se naučiš, da je voda prehitela zemljo. Poleg tega so bila nebesa ustvarjena iz ognja in vode. Neogibno moraš priznati, da nas Sveto pismo ni ničesar naučilo o zaporedju prejšnjih in kasnejših [dejanj stvarjenja]. (The Complete Jewish Bible with Rashi Commentary: https://www.chabad.org/library/bible_cdo/aid/8165/showrashi/true#v1)

Ramban h knjigi 1 Mz 1,1

בְּרֵאשִׁית בָּרָא אֱלֹהִים אָמַר רַבִּי יִצְחָק: לֹא הָיָה צָרִיךְ לְהַתְחִיל הַתּוֹרָה אֶלָּא מֵ"הַחֹדֶשׁ הַזֶּה לָכֶם" (שמות יב ב), שֶׁהִיא מִצְוָה רִאשׁוֹנָה שֶׁנִּצְטַוּוּ בָּהּ יִשְׂרָאֵל. וּמָה טַעַם פָּתַח בִּבְרֵאשִׁית? שֶׁאִם יֹאמְרוּ אֻמּוֹת הָעוֹלָם: "לִסְטִים אַתֶּם, שֶׁכְּבַשְׁתֶּם לָכֶם אַרְצוֹת שִׁבְעָה גּוֹיִם", הֵם אוֹמְרִים לָהֶם: "כָּל הָאָרֶץ שֶׁל הַקָּבָּ"ה הִיא, וְנָתָנָהּ לַאֲשֶׁר יָשַׁר בְּעֵינָיו; וּבִרְצוֹנוֹ נְתָנָהּ לָהֶם, וּבִרְצוֹנוֹ נְטָלָהּ מֵהֶם וּנְתָנָהּ לָנוּ". וְזוֹ אַגָּדָה בַּלָּשׁוֹן שֶׁכְּתָבָהּ רַבֵּינוּ שְׁלֹמֹה בְּפֵרוּשָׁיו. וְיֵשׁ לִשְׁאֹל בָּהּ, כִּי צֹרֶךְ גָּדוֹל הוּא לְהַתְחִיל הַתּוֹרָה בִּ"בְרֵאשִׁית בָּרָא אֱלֹהִים", כִּי הוּא שֹׁרֶשׁ הָאֱמוּנָה; וְשֶׁאֵינוֹ מַאֲמִין בָּזֶה וְחוֹשֵׁב שֶׁהָעוֹלָם קַדְמוֹן, הוּא כּוֹפֵר בָּעִקָּר וְאֵין לוֹ תּוֹרָה כְּלָל. וְהַתְּשׁוּבָה, מִפְּנֵי שֶׁמַּעֲשֵׂה בְּרֵאשִׁית: סוֹד עָמֹק, אֵינוֹ מוּבָן מִן הַמִּקְרָאוֹת, וְלֹא יִוָּדַע עַל בֻּרְיוֹ אֶלָּא מִפִּי הַקַּבָּלָה עַד מֹשֶׁה רַבֵּנוּ מִפִּי הַגְּבוּרָה, וְיוֹדְעָיו חַיָּבִין לְהַסְתִּיר אוֹתוֹ. לְכָךְ אָמַר רַבִּי יִצְחָק שֶׁאֵין לְהַתְחָלַת הַתּוֹרָה צֹרֶךְ בִּ"בְרֵאשִׁית בָּרָא", וְהַסִּפּוּר בְּמָה שֶׁנִּבְרָא בְּיוֹם רִאשׁוֹן וּמָה נַעֲשָׂה בְּיוֹם שֵׁנִי וּשְׁאָר הַיָּמִים, וְהָאֲרִיכוּת בִּיצִירַת אָדָם וְחַוָּה, וְחֶטְאָם וְעָנְשָׁם, וְסִפּוּר גַּן עֵדֶן וְגֵרוּשׁ אָדָם מִמֶּנּוּ, כִּי כָל זֶה לֹא יוּבַן בִּינָה שְׁלֵמָה מִן הַכְּתוּבִים. וְכָל שֶׁכֵּן סִפּוּר דּוֹר הַמַּבּוּל וְהַפַּלָּגָה, שֶׁאֵין הַצֹּרֶךְ בָּהֶם גָּדוֹל. וְיַסְפִּיק לְאַנְשֵׁי הַתּוֹרָה בִּלְעֲדֵי הַכְּתוּבִים הָאֵלֶּה, וְיַאֲמִינוּ בִּכְלָל בַּנִּזְכָּר לָהֶם בַּעֲשֶׂרֶת הַדִּבְּרוֹת (שמות כ י): "כִּי שֵׁשֶׁת יָמִים עָשָׂה ה' אֶת הַשָּׁמַיִם וְאֶת הָאָרֶץ אֶת הַיָּם וְאֶת כָּל אֲשֶׁר בָּם וַיָּנַח בַּיּוֹם הַשְּׁבִיעִי", וְתִשָּׁאֵר הַיְּדִיעָה לַיְּחִידִים שֶׁבָּהֶם הֲלָכָה לְמֹשֶׁה מִסִּינַי, עִם הַתּוֹרָה שֶׁבְּעַל פֶּה. וְנָתַר רַבִּי יִצְחָק טַעַם לָזֶה, כִּי הִתְחִילָה הַתּוֹרָה בִּ"בְרֵאשִׁית בָּרָא אֱלֹהִים" וְסִפּוּר כָּל עִנְיַן הַיְּצִירָה עַד בְּרִיאַת אָדָם, וְשֶׁהִמְשִׁילוֹ בְּמַעֲשֵׂה יָדָיו וְכֹל שַׁתָּ תַחַת רַגְלָיו, וְגַן עֵדֶן, שֶׁהוּא מִבְחַר הַמְּקוֹמוֹת הַנִּבְרָאִים בָּעוֹלָם הַזֶּה, נַעֲשָׂה מָכוֹן לְשִׁבְתּוֹ, עַד שֶׁגֵּרֵשׁ אוֹתוֹ חֶטְאוֹ מִשָּׁם. וְאַנְשֵׁי דּוֹר הַמַּבּוּל, בְּחֶטְאָם גֹּרְשׁוּ מִן הָעוֹלָם כֻּלּוֹ, וְהַצַּדִּיק בָּהֶם לְבַדּוֹ נִמְלָט, הוּא וּבָנָיו. וְזַרְעָם, חֶטְאָם גָּרַם לָהֶם לַהֲפִיצָם בִּמְקוֹמוֹת וּלְזָרוֹתָם בַּאֲרָצוֹת, וְתָפְשׂוּ לָהֶם הַמְּקוֹמוֹת לְמִשְׁפְּחוֹתָם בְּגוֹיֵיהֶם כְּפִי שֶׁנִּזְדַּמֵּן לָהֶם. אִם כֵּן רָאוּי הוּא, כַּאֲשֶׁר יוֹסִיף הַגּוֹי לַחֲטוֹא, שֶׁיֹּאבַד מִמְּקוֹמוֹ וְיָבוֹא גּוֹי אַחֵר לָרֶשֶׁת אֶת אַרְצוֹ, כִּי כֵן הוּא מִשְׁפַּט הָאֱלֹהִים בָּאָרֶץ מֵעוֹלָם. וְכָל שֶׁכֵּן עִם הַמְסֻפָּר בַּכָּתוּב כִּי כְּנַעַן מְקֻלָּל וְנִמְכַּר לְעֶבֶד עוֹלָם, וְאֵינוֹ רָאוּי שֶׁיִּירַשׁ מִבְחַר מְקוֹמוֹת הַיִּשּׁוּב, אֲבָל יִירָשׁוּהָ עַבְדֵי ה' זֶרַע אוֹהֲבוֹ, כְּעִנְיָן שֶׁכָּתוּב (תהלים קה מד): "וַיִּתֵּן לָהֶם אַרְצוֹת גּוֹיִם וַעֲמַל לְאֻמִּים יִירָשׁוּ בַּעֲבוּר יִשְׁמְרוּ חֻקָּיו וְתוֹרֹתָיו יִנְצֹרוּ". כְּלוֹמַר, שֶׁגֵּרֵשׁ מִשָּׁם מוֹרְדָיו, וְהִשְׁכִּין בּוֹ עוֹבְדָיו, שֶׁיֵּדְעוּ כִּי בַּעֲבוֹדָתוֹ יִנְחָלוּהָ, וְאִם יֶחְטְאוּ לוֹ, תָּקִיא אוֹתָם הָאָרֶץ כַּאֲשֶׁר קָאָה אֶת הַגּוֹי אֲשֶׁר לִפְנֵיהֶם. וַאֲשֶׁר יְבָאֵר הַפֵּרוּשׁ שֶׁכָּתַבְתִּי, לְשׁוֹנָם בִּבְרֵאשִׁית רַבָּה (פרשה א) שֶׁאֲמָרוּהָ שָׁם בַּלָּשׁוֹן הַזֶּה: רַבִּי יְהוֹשֻׁעַ דְּסִכְנִין בְּשֵׁם רַבִּי לֵוִי פָּתַח, "כֹּחַ מַעֲשָׂיו הִגִּיד לְעַמּוֹ" (תהלים קיא ו). מָה טַעַם גִּלָּה לָהֶם הקב"ה לְיִשְׂרָאֵל מַה שֶׁנִּבְרָא בְּיוֹם רִאשׁוֹן וּמָה שֶׁנִּבְרָא בְּיוֹם שֵׁנִי? מִפְּנֵי ז' אֻמּוֹת, שֶׁלֹּא יִהְיוּ מוֹנִין אֶת יִשְׂרָאֵל וְאוֹמְרִים לָהֶם: הֲלֹא אֻמָּה שֶׁל בְּזִיזוֹת אַתֶּם. וְיִשְׂרָאֵל מְשִׁיבִין לָהֶם: וְאַתֶּם הֲלֹא בְּזוּזָה הִיא בְּיֶדְכֶם, הֲלֹא "כַּפְתֹּרִים הַיֹּצְאִים מִכַּפְתּוֹר הִשְׁמִידֻם וַיֵּשְׁבוּ תַחְתָּם" (דברים ב כג). הָעוֹלָם וּמְלוֹאוֹ שֶׁל הקב"ה הוּא, כְּשֶׁרָצָה, נְתָנוֹ לָכֶם; כְּשֶׁרָצָה, נְטָלוֹ מִכֶּם וּנְתָנוֹ לָנוּ. הֲדָא הוּא דִכְתִיב (תהלים קיא ו), "לָתֵת לָהֶם נַחֲלַת גּוֹיִם": "כֹּחַ מַעֲשָׂיו הִגִּיד לְעַמּוֹ": בִּשְׁבִיל לָתֵת לָהֶם נַחֲלַת גּוֹיִם, הִגִּיד לָהֶם אֶת בְּרֵאשִׁית. וּכְבָר בָּא לָהֶם מִמָּקוֹם אַחֵר עוֹד הָעִנְיָן שֶׁהִזְכַּרְתִּי. בְּתַעֲלוּמוֹת מַעֲשֵׂה בְּרֵאשִׁית, אָמְרוּ רַבּוֹתֵינוּ זַ"ל: "כֹּחַ מַעֲשָׂיו הִגִּיד לְעַמּוֹ", לְהַגִּיד כֹּחַ מַעֲשֵׂה בְּרֵאשִׁית לְבָשָׂר וָדָם אִי אֶפְשָׁר; לְפִיכָךְ סָתַם לְךָ הַכָּתוּב בְּרֵאשִׁית בָּרָא אֱלֹהִים. אִם כֵּן נִתְבָּאֵר מָה שֶׁאָמַרְנוּ בָּזֶה.

V ZAČETKU JE BOG STVARIL. Rabi Jicak je rekel: Postava, ki je knjiga zakonov, bi se morala začeti z vrstico: Ta mesec naj bo za vas začetek mesecev, 2 Mz 12,2Ta mesec vam bodi začetek mesecev, ta vam bodi prvi med meseci v letu.. ki je prva zapoved, dana Izraelu. Res je, da knjiga Geneze vsebuje tri zapovedi (1,28; 17,10; 32,33), vendar so ti zakoni po razodetju na Sinaju postali obvezujoči za Izrael. Zato je vrstica ta mesec itd. »prva zapoved, dana Izraelu« kot ljudstvu. Kaj je torej razlog, da se začne s stvarjenjem? Če bi narodi sveta rekli Izraelu: »Tatovi ste, ker ste si prilastili dežele sedmih kanaanskih narodov,« jim lahko [Izrael] odgovori: »Ves svet pripada Svetemu, bodi blagoslovljen. Dal ga je tistemu, komur je hotel, in po svoji volji jo je [deželo] vzel njim ter jo dal nam.«

To je homiletična razlaga *Najdeno v Tanhuma (Buber), Berešit 11. Glej tudi Raši (Berliner) str. 424. , kakor jo navaja rabi Šlomo [Raši] v svojih komentarjih.

Nekdo bi lahko ugovarjal, da je bilo resnično zelo potrebno začeti Postavo s poglavjem o tem, da je V začetku Bog stvaril, saj je to korenina vere, in kdor v to ne verjame in meni, da je svet večen, zanika temeljno načelo [judovske] vere in sploh nima Postave. *Človek, ki meni, da je svet večen, ne more verjeti v čudeže, saj Bog, če ni ustvaril sveta, ga nikakor ne more spremeniti. Ramban na mnogih mestih pojasnjuje (npr. glej kasneje, 17,1; 46,15), da so vse božanske obljube o blagoslovih ali prekletstvih, ki bodo sledile našemu izpolnjevanju ali neupoštevanju Postave, po naravi čudežne ali »nevidni čudeži«. Človek, ki verjame, da je svet večen, tako »sploh nima Postave«. Glej še moje angleško delo Ramban: His Life and Teachings, 13. poglavje.

Odgovor je, da je proces stvarjenja globoka skrivnost, ki je ni mogoče razumeti iz vrstic in je ni mogoče resnično spoznati razen prek izročila, ki sega nazaj do Mojzesa, našega učitelja, ki ga je prejel iz ust Vsemogočnega, tisti, ki ga poznajo, pa ga dolgujejo prikriti. Hagiga 11 b: „Procesa stvarjenja se ne sme razlagati pred dvema.“ Iz tega razloga je rabi Jicak rekel, da za Postavo ni bilo treba začeti s poglavjem o tem, da je v začetku Bog stvaril, in pripovedovanjem o tem, kaj je bilo ustvarjeno prvi dan, kaj je bilo narejeno drugi in druge dni, kakor tudi ne z dolgotrajnim poročilom o stvarjenju Adama in Eve, njunem grehu in kazni ter zgodbi o rajskem vrtu in izgnu Adamu iz njega, ker vsega tega ni mogoče popolnoma razumeti iz vrstic. Še manj je treba v Postavi zapisati zgodbo o rodovih vesoljnega potopa in razkropljenja, ker ni velika potreba po teh pripovedovanjih in bi za ljudi, ki verjamejo v Postavo, zadostovalo brez teh vrstic. Verjeli bi v splošno izjavo, ki jim je omenjena v Desetih zapovedih: Kajti v šestih dneh je Večni naredil nebesa in zemljo, morje in vse, kar je v njih, ter počival sedmi dan, 2 Mz 20,11Zakaj v šestih dneh je ustvaril GOSPOD nebo in zemljo, morje in vse, kar je v njih, in sedmi dan je počival: zato je blagoslovil sobotni dan in ga posvetil.. in poznavanje procesa stvarjenja bi ostalo pri posameznikih kot izročilo od Mojzesa, ki je prejel postavo na Sinaju skupaj z ustno Postavo.

Rabi Jicak je nato podal naslednji razlog. Tora se začne s poglavjem V začetku je Bog ustvaril ter pripoveduje o vsem stvarjenju vse do nastanka človeka, o tem, kako mu je [Bog] podelil oblast nad deli svojih rok in kako je vse položil pod njegove noge; Glej Ps 8,7drobnico in goved, kolikor je je, in tudi poljske živali,. in kako je bil raj v Edenu, ki je najizbirnejši kraj, ustvarjen na tem svetu, postavljen za njegovo prebivališče, dokler ga njegov greh ni privedel do izgona iz njega; in kako so bili ljudje v času potopa zaradi svojega greha popolnoma izgnani iz sveta, rešen pa je bil le edini pravičen med njimi, on [Noe] in njegovi otroci; in kako je greh njihovih potomcev povzročil, da so bili razkropljeni po različnih krajih in razseljeni v druge dežele, ter kako so si pozneje po svojih družinah prisvojili kraje v svojih narodih, 1 Mz 10,5Od teh je prišla razdelitev otokov narodov po njih deželah, vsakemu po njegovem jeziku, po njih rodovinah v njih narodih.. kakor je dopuščala sreča. Če je tako, je prav, da ljudstvo, ko nadaljuje z grešenjem, izgubi svoj kraj in da drugo ljudstvo pride ter podeduje njegovo deželo, kajti takšno je bilo Božje pravilo na svetu Hebrejska beseda ba'aretz (svet) se lahko tukaj nanaša tudi na „deželo“zlasti na deželo Izrael. Glej nadalje pri Rambanu, 26,5. od začetka. To še toliko bolj velja za tisto, kar je zapisano v Svetem pismu, namreč da je bil Kanaan preklet in prodan za sužnja vekomaj. Zato ne bi bilo prav, da podeduje najizbirnejše kraje civiliziranega sveta. Raje bi jih morali podedovati Božji služabniki, seme Njegovega ljubljenca, Abrahama, Glej Iz 41,8Ti pa, Izrael, hlapec moj, Jakob, ki sem te izvolil, seme Abrahama, prijatelja mojega;., kakor je pisano: In dal jim je dežele narodov in v posesti so podedovali trud ljudstev, da bi se držali njegovih določil in izpolnjevali njegovo postavo. Ps 105,44-45in dal jim je dežele poganov in pridelke ljudstev v last,. To pomeni: izgnal je tiste, ki so se uprli Njemu, in vanje naselil tiste, ki so mu služili, tako da vedo, da bodo z njegovim služenjem deželo podedovali, medtem ko jih bo dežela, če bodo grešili proti Njemu, izbljuvala, kakor je izbljuvala narod pred njimi. Glej 3 Mz 18,28da bi tudi vas dežela ne izbljuvala, ker ste jo oskrunili, kakor je izbljuvala narod, ki je bil pred vami..

Razlago, ki sem jo zapisal, pojasnjujejo besede modrecev v delu Berešit Raba, kjer pravijo takole: 1,3. „Rabi Jehošua iz mesta Siknin je v imenu rabija Levija začel [svoj govor o tem poglavju stvarjenja z verzom]: Svoje moč dela je oznanil svojemu ljudstvu. Ps 111,6Moč del svojih je naznanil ljudstvu svojemu s tem, da jim je dal posest poganov.. Zakaj je Vsemogočni, blagoslovljen bodi, razodel Izraelu, kaj je bilo ustvarjeno prvi dan in kaj je bilo ustvarjeno drugi dan? Zaradi sedmih narodov, ki so prebivali v deželi Kanaan, da ne bi sramotili Izraela in mu govorili: ‚Ali niste narod roparjev?‘ Izrael jim je lahko odgovoril: ‚In vi, ali ni to v vaših rokah plen? Ali niso Kaftorejci, ki so prišli iz Kaftorja, pokončali tiste in se naselili na njihovem mestu? 5 Mz 2,23. Svet in vse, kar je v njem, pripada Vsemogočnemu, blagoslovljen bodi. Ko je hotel, vam ga je dal, in ko je hotel, vam ga je vzel ter ga dal nam.‘ To je tisto, o čemer govori Sveto pismo: Da jim da dediščino narodov. Ps 111,6Moč del svojih je naznanil ljudstvu svojemu s tem, da jim je dal posest poganov.. Svojo moč dela je oznanil svojemu ljudstvu, da bi jim dal dediščino narodov. Zato jim je povedal pripoved o stvarjenju.“

Obstaja še en vir za zadevo, ki sem jo omenil: skrivnosti v procesu stvarjenja. To je tisto, kar so povedali naši rabini, blagega spomena: Ta midraš navaja Rambam v svojem uvodu k delu Moreh Nebuchim. Glej Batei Midrashoth, izd. Wertheimer, I, str. 251. „Svojo moč dela je oznanil svojemu ljudstvu. Ps 111,6Moč del svojih je naznanil ljudstvu svojemu s tem, da jim je dal posest poganov.. Oznaniti moč procesa stvarjenja smrtnemu bitju je nemogoče. Zato je Sveto pismo zadevo zaključilo: V začetku je Bog ustvaril.“ Tako je pojasnjeno to, kar smo povedali o tej temi. *Da so bile podrobnosti v procesu stvarjenja in naselitvi zemlje zapisane z namenom upravičitve Izraelove posesti dežele, medtem ko bistveni proces stvarjenja sam ostaja skrivnost.

בְּרֵאשִׁית בָּרָא אֱלֹהִים כָּתַב רַשִׁ"י (רש"י על בראשית א':א'): אֵין הַמִּקְרָא הַזֶּה אוֹמֵר אֶלָּא "דָּרְשֵׁנִי", כְּמוֹ שֶׁדְּרָשׁוּהוּ רַבּוֹתֵינוּ: בִּשְׁבִיל הַתּוֹרָה שֶׁנִקְרֵאת רֵאשִׁית, שֶׁנֶּאֱמַר (משלי ח כח) "ה' קָנָנִי רֵאשִׁית דַּרְכּוֹ", וּבִשְׁבִיל יִשְׂרָאֵל שֶׁנִקְרְאוּ רֵאשִׁית, שֶׁנֶּאֱמַר (ירמיהו ב ג) "קֹדֶשׁ יִשְׂרָאֵל לַה' רֵאשִׁית תְּבוּאָתוֹ". וְהַמִּדְרָשׁ הַזֶּה לְרַבּוֹתֵינוּ סָתוּם וְחָתוּם מְאֹד, כִּי דְּבָרִים רַבִּים מָצְאוּ שֶׁנִּקְרְאוּ רֵאשִׁית, וּבְכֻלָּם לָהֶם מִדְרָשִׁים, וּקְטַנֵּי אֲמָנָה יְסַפְּרוּ לָהֶם לְרֻבָּם. אָמְרוּ (בראשית רבה פרשה א): בִּזְכוּת שְׁלֹשָׁה דְּבָרִים נִבְרָא הָעוֹלָם: בִּזְכוּת חַלָּה, בִּזְכוּת מַעַשְׂרוֹת, וּבִזְכוּת בִּכּוּרִים. בְּרֵאשִׁית בָּרָא אֱלֹהִים: אֵין רֵאשִׁית אֶלָּא חַלָּה, שֶׁנֶּאֱמַר (במדבר טו כ): "רֵאשִׁית עֲרִסֹתֵכֶם". וְאֵין רֵאשִׁית אֶלָּא מַעַשְׂרוֹת, שֶׁנֶּאֱמַר (דברים יח ד): "רֵאשִׁית דְּגָנְךָ". וְאֵין רֵאשִׁית אֶלָּא בִּכּוּרִים, שֶׁנֶּאֱמַר (שמות כג יט): "רֵאשִׁית בִּכּוּרֵי אַדְמָתְךָ". וְעוֹד אָמְרוּ (שם): בִּזְכוּת מֹשֶׁה, שֶׁנֶּאֱמַר (דברים לג כא): "וַיַּרְא רֵאשִׁית לוֹ". וְכַוָּנָתָם זוֹ, שֶׁמִּילַת בְּרֵאשִׁית תִּרְמֹז כִּי בְּעֶשֶׂר סְפִירוֹת נִבְרָא הָעוֹלָם. וְרָמַז לִסְפִירָה הַנִּקְרֵאת חָכְמָה שֶׁבָּהּ יְסוֹד כֹּל, כָּעִנְיָן שֶׁנֶּאֱמַר (משלי ג יט): "ה' בְּחָכְמָה יָסַד אָרֶץ", הִיא הַתְּרוּמָה. וְהִיא קֹדֶשׁ, אֵין לָהּ שִׁעוּר לְמִעוּט הִתְבּוֹנְנוּת הַנִּבְרָאִים בָּהּ. וְכַאֲשֶׁר יִמְנֶה אָדָם עֶשֶׂר מִדּוֹת וְיַפְרִישׁ אַחַת מֵעֶשֶׂר, רֶמֶז לְעֶשֶׂר סְפִירוֹת, יִתְבּוֹנְנוּ הַחֲכָמִים בָּעֲשִׂירִית וִידַבְּרוּ בָּהּ. וְהַחַלָּה, מִצְוָה יְחִידָה בָּעִסָּה, תִּרְמֹז לָזֶה. וְיִשְׂרָאֵל שֶׁנִּקְרְאוּ "רֵאשִׁית", הִיא כְּנֶסֶת יִשְׂרָאֵל הַמְּשׁוּלָה בְּשִׁיר הַשִּׁירִים לְכַלָּה, שֶׁקְּרָאָהּ הַכָּתוּב "בַּת" וְ"אָחוֹת" וְ"אֵם", וּכְבָר בָּא לָהֶם זֶה בַּמִּדְרָשׁ (שיר השירים רבה פרשה ג): "בָּעֲטָרָה שֶׁעִטְּרָה לּוֹ אִמּוֹ" (שיר השירים ג יא), וּבִמְקוֹמוֹת רַבִּים. וְכֵן "וַיַּרְא רֵאשִׁית לוֹ" דְּמֹשֶׁה, יִסְבְּרוּ כִּי מֹשֶׁה רַבֵּינוּ נִסְתַּכֵּל בְּאַסְפַּקְלַרְיָא הַמְּאִירָה וַיַּרְא רֵאשִׁית לוֹ, וְלָכֵן זָכָה לַתּוֹרָה. הַכֹּל כַּוָּנָה אַחַת לָהֶם. וְאִי אֶפְשָׁר לְהַאֲרִיךְ בְּפֵרוּשׁ זֶה הָעִנְיָן בְּמִכְתָּב, וְהָרֶמֶז רַב הַנֶּזֶק, כִּי יִסְבְּרוּ בּוֹ סְבָרוֹת אֵין בָּהֶם אֱמֶת. אֲבָל הִזְכַּרְתִּי זֶה לִבְלֹם פִּי קְטַנֵּי אֲמָנָה מְעוּטֵי חָכְמָה, הַמַּלְעִיגִים עַל דִּבְרֵי רַבּוֹתֵינוּ.

  

V ZAČETKU JE BOG STVARIL. Rashi je zapisal: „Ta verz glasno kliče po razlagi; Težave v verzu so: (a) Beseda bereshith (v začetku) se pojavlja v celotnem Svetem pismu v vezani obliki, kot je: V začetku kraljevanja Jojaqima (Jer 27,1V začetku kraljestva Jojakima, sina Josijevega, kralja na Judovem, je prišla ta beseda Jeremiju od GOSPODA, govoreč:). Toda tukaj ne more biti v vezani obliki, saj se taka oblika lahko uporablja samo v povezavi samostalnika, beseda bara (on je stvarel) pa je glagol. (b) Prav tako ni mogoče trditi, da je tukaj bereshith dejansko v vezani obliki in da je manjkajoči samostalnik mišljen, kar bi dajalo pomenu verza: »V začetku vsega je Bog stvarel ...«kajti če je tako, se pojavi naslednja težava: ker Sveto pismo po tej razlagi začne pripovedovati o vrstnem redu, v katerem so bile stvari ustvarjene, zakaj v 2. verzu pravi In Duh Božji je velel nad vodami, ko pa nam še ni povedalo, kdaj so bile vode ustvarjene? Zato se Rashi obrne k midraški razlagi, v kateri je beseda reshith drugo ime za Postavo in Izrael. Beseda bereshith tako ni v vezani obliki, ampak stoji samostojno, in preneseni pomen je: »ZARADI TISTEGA, KAR JE RESHITH [Postava in Izrael], je Bog stvarel,« kot so razložili naši rabini: Bereshith Rabbah 1:6; Tanchuma (Buber) Bereshith 3. „Zaradi Postave, ki se imenuje reshith, kakor je rečeno, Večni me je ustvaril kot ‚reshith‘ (začetek) svoje poti, Prg 8,22GOSPOD me je imel v začetku poti svoje, pred vsemi deli svojimi, od nekdaj.. in zaradi Izraela, ki se imenuje reshith, kakor je rečeno, Izrael je Večného posvečeni del, ‚reshith‘ (prvini) njegovega pridelka.“ Jer 2,3Svet je bil Izrael GOSPODU, prvenec njegovih pridelkov; vsem, ki so ga hoteli žreti, se je štelo v krivdo: nesreča je prišla nadnje, govori GOSPOD..

Ta midraš naših rabinov je zelo prikrit in skrivnosten, kajť rabini so našli veliko stvari, ki se imenujejo reshith in o katerih podajajo midraške razlage, in tisti, ki so majhni v veri, štejejo njihovo množico. Na primer, oni [rabini] so rekli: „Z zaslugami, pridobljenimi z [izpolnjevanjem zapovedi, povezanih s] tremi stvarmi, je bil ustvarjen svet: z zaslugo daritve testa, z zaslugo desetine in z zaslugo prvin. V začetku je Bog stvarel. Reshith zagotovo pomeni daritev testa, kakor je rečeno, Prvino vašega testa. Num 15,20. Reshith zagotovo pomeni desetino, kakor je rečeno, Prvino tvojega žita. 5 Mz 18,4. Reshith zagotovo pomeni prvine, kakor je rečeno, Prvine pridelkov tvoje zemlje.“ *2 Mz 23,19Prve prvine plodov zemlje svoje prinesi v hišo GOSPODA, svojega Boga. Ne kuhaj kozliča v matere njegove mleku..

Rabini so dalje rekli: Bereshith Rabbah 1:6. „Z zaslugami, pridobljenimi po Mojzesu [je bil ustvarjen svet], kakor je rečeno, In izbral si je prvi del.“ 5 Mz 33,21. Tukaj je mišljen Mojzes, ki je vzel ozemlje kraljev Sihona in Oga, saj je vedel, da bo v njem njegov grob. (Glej Rashi, tam.) Torej je bil svet ustvarjen zaradi te zaslužne osebe, o kateri je bila izrečena beseda reshith.

Njihov namen v zgornjih besedilih je naslednji: beseda bereshith namiguje na stvarjenje sveta po desetih emanacijah, in sicer posebej namiguje na emanacijo, imenovano Modrost, v kateri je temeljna osnova vsega, kakor pravi: Gospod je z modrostjo utemeljil zemljo. To je daritev vzdignjenja [na katero se nanaša zgoraj omenjeni Midraš] in je sveta; nima natančne mere, s čimer nakazuje na majhno razumevanje, ki ga imajo o njej stvorena bitja. Kakor človek prešteje deset mer, to namiguje na deset emanacij, in izloči eno mero od desetih kot desetino, tako modreci premišljevano motrijo deseto emanacijo in govorijo o njej. Daritev iz testu, ki je edina zapoved v zvezi s testom, namiguje na to. Izrael, ki se imenuje reshith, kakor je navedeno zgoraj, pa je »izraelska skupnost«ki je v Visoki pesmi primerjana nevsti in jo Sveto pismo po vrsti imenuje »hči«»sestra« in »mati«.

Rabi so to že izrazili v homiletski razlagi vrstice, S katero ga je mati kronala ob dan njegova zaroka, Vp 3,11Pojdite ven, o hčere sionske, in glejte kralja Salomona v vencu, s katerim ga je ovenčala mati njegova v dan poroke njegove in v dan veselja njegovega srca.. in na drugih mestih. Podobno velja za vrstico o Mojzesu: Izbral si je prvenec, 5 Mz 33,21. kar se nanaša na Mojzesa, ki je vzel ozemlje kraljev Sihona in Oga, ker je vedel, da bo tam njegov grob. (Glej Raši, tam.) Zaroti tega zaslužnega moža, za katerega je bilo rečeno reshith, je bil stvorjen svet. Kar [rabi v zgoraj navedenem Midrašu] razlagajo tako, da je naš učitelj Mojzes [božanstvo] motril skozi prosojno zrcalo, *Tako jasno navedeno v Jebamot 49b. in je videl tisto, kar se imenuje reshith (prvo) zase, zato si je prislužil Toro. Tako imajo vsi zgoraj navedeni Midraši enak pomen. O tej razlagi je pisno nemogoče dolgo razpravljati, celo namigovanje je nevarno, saj bi si ljudje o tem lahko ustvarili neresnične misli. Vendar sem to [to je zgoraj navedeno kratko razlago] omenil zato, da bi zaprl usta tistim, ki jim manjka vere in so majhne modrosti, ter se rogajo besedam naših rabijev.

בְּרֵאשִׁית כָּתַב רַשִׁ"י (רש"י על בראשית א':א'): וְאִם בָּאתָ לְפָרְשׁוֹ כִּפְשׁוּטוֹ כָּךְ פָּרְשֵׁהוּ: בְּרֵאשִׁית בְּרִיַּת שָׁמַיִם וָאָרֶץ, וְהָאָרֶץ הָיְתָה תֹהוּ וָבֹהוּ וְחֹשֶׁךְ, וַיֹּאמֶר הקב"ה יְהִי אוֹר. אִם כֵּן, הַכֹּל נִמְשַׁךְ לִבְרִיאַת הָאוֹר. וְרַבִּי אַבְרָהָם פֵּרֵשׁ כְּעִנְיָן זֶה בְּעַצְמוֹ, אֲבָל תִּקֵּן כִּי הַו"ו בְּמִילַת "וְהָאָרֶץ" אֵינָהּ מְשַׁמֶּשֶׁת, וְרַבּוֹת כֵּן בַּמִּקְרָאוֹת. וְהַטַּעַם, כִּי בְּרֵאשִׁית בְּרִיאַת הָרָקִיעַ וְהַיַּבָּשָׁה לֹא הָיָה בָּאָרֶץ יִשּׁוּב, אֲבָל הָיְתָה תֹהוּ וָבֹהוּ מְכֻסָּה בְּמַיִם, וַיֹּאמֶר אֱלֹהִים יְהִי אוֹר. וּלְפִי דַּעְתּוֹ, לֹא נִבְרָא בְּיוֹם רִאשׁוֹן רַק הָאוֹר. וְהַקֻּשְׁיָא לְרַבֵּינוּ שְׁלֹמֹה בַּפֵּרוּשׁ הַזֶּה, כִּי אָמַר, שֶׁאִם בָּא לְהוֹרוֹת סֵדֶר הַבְּרִיאָה בְּאֵלּוּ לוֹמַר שֶׁהֵם קָדְמוּ, הָיָה לוֹ לִכְתֹּב "בָּרִאשׁוֹנָה", שֶׁאֵין "רֵאשִׁית" בַּמִּקְרָא שֶׁאֵינוֹ סָמוּךְ. וְהִנֵּה "מַגִּיד מֵרֵאשִׁית אַחֲרִית" (ישעיהו מו י). וְאִם יִסְמֹךְ אוֹתוֹ לְ"דָּבָר", גַּם זֶה תִּסְמֹךְ אוֹתוֹ. וְעוֹד, "וַיַּרְא רֵאשִׁית לוֹ" (דברים לג כא). וְטָעַן בָּזֶה עוֹד טְעָנוֹת. וְעַתָּה שְׁמַע פֵּרוּשׁ הַמִּקְרָא עַל פְּשׁוּטוֹ נָכוֹן וּבָרוּר. הקב"ה בָּרָא כָּל הַנִּבְרָאִים מֵאֲפִיסָה מֻחְלֶטֶת. וְאֵין אֶצְלֵנוּ בִּלְשׁוֹן הַקֹּדֶשׁ בְּהוֹצָאַת הַיֵּשׁ מֵאַיִן אֶלָּא לְשׁוֹן "בָּרָא"; וְאֵין כָּל הַנַּעֲשֶׂה, תַּחַת הַשֶּׁמֶשׁ אוֹ לְמַעְלָה, הוֹוֶה מִן הָאַיִן הַתְחָלָה רִאשׁוֹנָה. אֲבָל הוֹצִיא מִן הָאֶפֶס הַגָּמוּר הַמֻּחְלָט יְסוֹד דַּק מְאֹד, אֵין בּוֹ מַמָּשׁ, אֲבָל הוּא כֹּחַ מַמְצִיא, מוּכָן לְקַבֵּל הַצּוּרָה וְלָצֵאת מִן הַכֹּחַ אֶל הַפֹּעַל. וְהוּא הַחֹמֶר הָרִאשׁוֹן, נִקְרָא לַיְּוָנִים "הִיּוּלִי". וְאַחַר הַהִיּוּלִי לֹא בָּרָא דָּבָר, אֲבָל יָצַר וְעָשָׂה, כִּי מִמֶּנּוּ הִמְצִיא הַכֹּל וְהִלְבִּישׁ הַצּוּרוֹת וְתִקֵּן אוֹתָן. וְדַע, כִּי הַשָּׁמַיִם וְכָל אֲשֶׁר בָּהֶם: חֹמֶר אֶחָד, וְהָאָרֶץ וְכָל אֲשֶׁר בָּהּ: חֹמֶר אֶחָד. והקב"ה בָּרָא אֵלּוּ שְׁנֵיהֶם מֵאַיִן, וּשְׁנֵיהֶם לְבַדָּם נִבְרָאִים, וְהַכֹּל נַעֲשִׂים מֵהֶם. וְהַחֹמֶר הַזֶּה, שֶׁקָּרְאוּ הִיּוּלִי, נִקְרָא בִּלְשׁוֹן הַקֹּדֶשׁ "תֹּהוּ", וְהַמִּלָּה נִגְזְרָה מִלְּשׁוֹנָם (קידושין מ ב): "בְּתוֹהֶא עַל הָרִאשׁוֹנוֹת". מִפְּנֵי שֶׁאִם בָּא אָדָם לִגְזֹר בּוֹ שֵׁם, תּוֹהֶא וְנִמְלָךְ לְקוֹרְאוֹ בְּשֵׁם אַחֵר, כִּי לֹא לָבַשׁ צוּרָה שֶׁיִּתָּפֵשׂ בָּהּ הַשֵּׁם כְּלָל. וְהַצּוּרָה הַנִּלְבֶּשֶׁת לַחֹמֶר הַזֶּה נִקְרֵאת בִּלְשׁוֹן הַקֹּדֶשׁ "בֹּהוּ", וְהַמִּלָּה מֻרְכֶּבֶת, כְּלוֹמַר "בּוֹ הוּא", כְּמִלַּת "לֹא תוּכַל עֲשֹׂהוּ" (שמות יח יח), שֶׁמְּחֻסַּר הַו"ו וְהָאָלֶ"ף, עֲשׂוֹ הוּא. וְזֶהוּ שֶׁאָמַר הַכָּתוּב (ישעיהו לד יא): "וְנָטָה עָלֶיהָ קַו תֹהוּ וְאַבְנֵי בֹהוּ", כִּי הוּא הַקַּו אֲשֶׁר בּוֹ יְתַחֵם הָאֻמָּן מַחְשֶׁבֶת בִּנְיָנוֹ וּמָה שֶׁיְּקַוֶּה לַעֲשׂוֹת, נִגְזַר מִן "קַוֵּה אֶל ה'" (תהלים כז יד), וְהָאֲבָנִים הֵם צוּרוֹת בַּבִּנְיָן. וְכֵן כָּתוּב: "מֵאֶפֶס וָתֹהוּ נֶחְשְׁבוּ לוֹ" (ישעיהו מ יז), כִּי הַתֹּהוּ אַחַר הָאֶפֶס, וְאֵינֶנּוּ דָּבָר. וְכָךְ אָמְרוּ בְּסֵפֶר יְצִירָה: "יָצַר מִתֹּהוּ מַמָּשׁ וְעָשָׂה אֵינוֹ יֶשְׁנוֹ". וְעוֹד אָמְרוּ בְּמִדְרַשׁ רַבִּי נְחוּנְיָא בֶּן הַקָּנָה (ספר הבהיר): אָמַר רַבִּי בֶּרֶכְיָה, מַאי דִכְתִיב: "וְהָאָרֶץ הָיְתָה תֹהוּ וָבֹהוּ"? מַאי מַשְׁמַע "הָיְתָה"? שֶׁכְּבָר הָיְתָה תֹּהוּ. וּמַאי "בֹּהוּ"? אֶלָּא תֹּהוּ הָיְתָה, וּמַאי "תֹּהוּ"? דָּבָר הַמַּתְהֶא בְּנֵי אָדָם, וְחָזְרָה לְבֹהוּ. וּמַאי "בֹּהוּ"? דָּבָר שֶׁיֵּשׁ בּוֹ מַמָּשׁ, דִּכְתִיב "בּוֹ הוּא".

V ZAČETKU. Rashi je zapisal: »Če želiš to pojasniti [besedo bereshith] v skladu z njenim dobesednim pomenom, pojasni takole: ob začetku stvarjenja nebes in zemlje, in zemlja je bila prazna in pusta ter je bila tema, in Sveti, blagoslovljen bodi, je rekel: Bodi luč.« Če je tako, celotno besedilo vodi k stvarjenju luči.

Rabi Abraham ibn Ezra je to pojasnil na enak način. Vendar pa je določil, da črka vav v besedi veha’aretz (in zemlja) ne služi [kot vezni člen, kot je to običajno in kar bi pomenilo »in«temveč služi bolj kot beseda »ko«.] V Svetem pismu je veliko takih primerov. Pomen po rabinu Abrahamu bi torej bil: ob začetku stvarjenja nebes in kopnega na zemlji ni bilo prebivališča; bila je neoblikovana in prazna ter pokrita z vodo, in Bog je rekel, Bodi luč. Po mnenju Abrahama ibn Ezre je bila prvi dan ustvarjena samo luč *Po Rashiju pri 6. vrstici (tudi 2,4) je bilo sonce itd. prav tako ustvarjeno prvi dan..

Težava, ki jo je imel rabi Šlomo [Rashi] in ga je vodila do zgornje razlage, je, kot je dejal: Kajti če je Sveto pismo nameravalo poučevati o vrstnem redu, v katerem so potekala dela stvarjenja, bi moralo pisati BARISHONAH [namesto bereshith], saj koder koli se beseda reshith pojavlja v Svetem pismu, je v vezani obliki (konstruktu). Vendar pa obstaja vrstica: Ki oznanja konec ‚mereshith‘ [od začetka]. In če jo kdo poveže z manjkajočo besedo davar [stvar, s čimer postane vrstica: »Ki oznanja konec stvari od začetka stvari«] se jo tudi tu da povezati z manjkajočo besedo. Beri torej tako: Bereshith kol, (V začetku vsega [je Bog ustvaril]). Obstaja tudi vrstica: In izbral si je ‚reshith‘ (prvi del) zase. 5 Mz 33,21. Tukaj je mišljen Mojzes, ki si je prilastil ozemlje kraljev Sihona in Oga, ker je vedel, da bo tam njegov grob. (Glej Rashija, tam.) Svet je bil torej ustvarjen zaradi tega zaslužnega moža, o katerem se je govorilo reshith. [Tudi tukaj beseda reshith ni uporabljena v vezani obliki.] In Rashi je izrazil še druge ugovore.

Sedaj poslušajte pravilno in jasno razlago verza v njegovi preprostosti. Sveti, bodi blagoslovljen, je vse stvari ustvaril iz popolnega niča. V svetem jeziku za prinašanje nečesa iz niča nimamo drugega izraza kot besedo bara (ustvaril). Vse, kar obstaja pod soncem ali nad njim, ni bilo na začetku narejeno iz niča. Namesto tega je iz popolnega in absolutnega niča prinesel zelo tanko snov, ki je brez telesnosti, a ima moč zmožnosti, primerna, da prevzame obliko in preide iz potencialnosti v resničnost. To je bila prvotna snov, ki jo je ustvaril Bog; Grki jo imenujejo hyly (snov). Po hylyju ni ustvaril ničesar drugega, ampak je z njo oblikoval in delal stvari ter iz tega hylyja prinesel vse v obstoj, oblekel oblike in jih spravil v končano stanje.

Vedite, da nebo in vse, kar je v njem, sestavlja ena snov, zemlja in vse, kar je v njej, pa sestavlja ena snov. Sveti, bodi blagoslovljen, je ti dve snovi ustvaril iz niča; *Takšna je tudi teorija Rambama: »Vse stvari na zemlji imajo eno skupno snov; nebo in stvari v njem imajo eno snov, ki se razlikuje od prve« (Moreh Nebuchim II, 26). sami sta bili ustvarjeni, vse drugo pa je bilo zgrajeno iz njiju.

Ta snov, ki jo Grki imenujejo hyly, se v svetem jeziku imenuje tohu, pri čemer beseda izhaja iz izraza modrecev: Kiddushin 40b. „betohei (ko greh nameni) svojih dejanj v preteklosti.“ Če se želi človek odločiti za ime zanj [to pradavno snov], si lahko premisli, si premisli in jo poimenuje z drugim imenom, saj ni prevzela nobene oblike, na katero bi se ime lahko nanašalo. Oblika, ki jo ta snov sčasoma prevzame, se v svetem jeziku imenuje bohu, kar je sestavljena beseda, sestavljena iz dveh besed bo hu (v njem je [snov]). To lahko primerjamo z verzom: Tega ne moreš ‚asohu‘ (izvršiti), Iz 18,18. v katerem besedi asohu manjka vav in alef [in je sestavljena iz dveh besed] aso hu. O tem Sveto pismo pravi: In raztegnil bo čeznje mersko vrvico ‚tohuja‘ (zmede) in kamne ‚bohuja‘. Iz 34,11Ali podedovala jo bosta pelikan in jež ter sova in vran bosta prebivala v njej.. „Kamni“ki so oblike v zgradbi (kot kasneje pojasni Ramban), tako tvorijo snov, kot je izražena v hebrejskem bohu. [Tohu v hebrejščini ali hyly v grščini] je črta, s katero mojster nariše načrt svoje zgradbe in tisto, kar upa narediti. To izhaja iz izraza: Kavei (Upaj) v Gospoda. Kamni so oblike v zgradbi. Podobno je zapisano: Pred njim veljajo za nič in ‚tohu‘, Iz 40,17Vsi narodi so kakor nič pred njim, manj nego nič in ničevost.. saj tohu prihaja za ničnostjo in v njem še ni ničesar.

Tako so rabini povedali tudi v Sefer Yetzirah: *2,6. Sefer Yetzirah (Knjiga stvarjenja) je ena najzgodnejših hebrejskih knjig kabalističnega izročila. (Glej uvod v Bereshith, opomba 56.) O tej knjigi so napisani nekateri najgloblji mistični komentarji. Glej moje hebrejsko delo, Kithvei Haramban, zv. 2, str. 451–461. „Ustvaril je snov iz tohuja in naredil tisto, kar je bilo nič, v nekaj.“

Poleg tega so v Midrašu rabija Nečune ben Hakanaha rekli: *Imenovana tudi Sefer Habahir (Knjiga sijoče luči), 2. Tudi ta knjiga je klasika v mističnih naukih kabale. Napisana je v slogu in načinu midrašov. „Rabbi Berachyah je rekel: ‚Kaj pomeni verz: In zemlja je bila ‚tohu‘ (brez oblike) ‚vavohu‘ (in prazna)? Kaj pomeni beseda „je bila“? Že prej je bila tohu. In kaj je tohu? To je nekaj, kar ljudi preseneča. Nato se je spremenilo v bohu. In kaj je bohu? To je nekaj, kar ima snov, kakor je pisano, [bohu je sestavljena iz dveh besed] ‚bo hu‘ (v njem je snov).‘“

Bereshit Rabbah 1

Poglavje 1

רַבִּי הוֹשַׁעְיָה רַבָּה פָּתַח (משלי ח, ל): וָאֶהְיֶה אֶצְלוֹ אָמוֹן וָאֶהְיֶה שַׁעֲשׁוּעִים יוֹם יוֹם וגו', אָמוֹן פַּדְּגוֹג, אָמוֹן מְכֻסֶּה, אָמוֹן מֻצְנָע, וְאִית דַּאֲמַר אָמוֹן רַבָּתָא. אָמוֹן פַּדְּגוֹג, הֵיךְ מָה דְאַתְּ אָמַר (במדבר יא, יב): כַּאֲשֶׁר יִשָּׂא הָאֹמֵן אֶת הַיֹּנֵק. אָמוֹן מְכֻסֶּה, הֵיאַךְ מָה דְאַתְּ אָמַר (איכה ד, ה): הָאֱמֻנִים עֲלֵי תוֹלָע וגו'. אָמוֹן מֻצְנָע, הֵיאַךְ מָה דְאַתְּ אָמַר (אסתר ב, ז): וַיְהִי אֹמֵן אֶת הֲדַסָּה. אָמוֹן רַבָּתָא, כְּמָא דְתֵימָא (נחום ג, ח): הֲתֵיטְבִי מִנֹּא אָמוֹן, וּמְתַרְגְּמִינַן הַאַתְּ טָבָא מֵאֲלֶכְּסַנְדְּרִיָא רַבָּתָא דְּיָתְבָא בֵּין נַהֲרוֹתָא. דָּבָר אַחֵר אָמוֹן, אֻמָּן. הַתּוֹרָה אוֹמֶרֶת אֲנִי הָיִיתִי כְּלִי אֻמְנוּתוֹ שֶׁל הַקָּדוֹשׁ בָּרוּךְ הוּא, בְּנֹהַג שֶׁבָּעוֹלָם מֶלֶךְ בָּשָׂר וָדָם בּוֹנֶה פָּלָטִין, אֵינוֹ בּוֹנֶה אוֹתָהּ מִדַּעַת עַצְמוֹ אֶלָּא מִדַּעַת אֻמָּן, וְהָאֻמָּן אֵינוֹ בּוֹנֶה אוֹתָהּ מִדַּעַת עַצְמוֹ אֶלָּא דִּפְתְּרָאוֹת וּפִנְקְסָאוֹת יֵשׁ לוֹ, לָדַעַת הֵיאךְ הוּא עוֹשֶׂה חֲדָרִים, הֵיאךְ הוּא עוֹשֶׂה פִּשְׁפְּשִׁין. כָּךְ הָיָה הַקָּדוֹשׁ בָּרוּךְ הוּא מַבִּיט בַּתּוֹרָה וּבוֹרֵא אֶת הָעוֹלָם, וְהַתּוֹרָה אָמְרָה בְּרֵאשִׁית בָּרָא אֱלֹהִים. וְאֵין רֵאשִׁית אֶלָּא תּוֹרָה, הֵיאַךְ מָה דְּאַתְּ אָמַר (משלי ח, כב): ה' קָנָנִי רֵאשִׁית דַּרְכּוֹ.

Rabbi Hoshaya Veliki je začel: „Bilo je... Govorec je Modrost (Tora), ki je poosebljena. z Njim kot amon, v veselje dan za dnem...“ (Prg 8,30tedaj sem bila pri njem kot delovodja in veselje njegovo vsak dan, igrala sem pred njim vsak čas,), amon pomeni otrokov skrbnik, amon pomeni zakrit, amon pomeni skrit, nekateri pa pravijo, da amon pomeni veličina. Amon pomeni otrokov skrbnik, kakor je rečeno: „Kakor skrbnik [omen] nosi dojenčka“ (4 Mz 11,12Sem li mar jaz spočel vse to ljudstvo ali ga rodil, da mi praviš: Nosi jih v naročju svojem, kakor nosi pestunja dojenčka, v deželo, ki si jo s prisego obljubil njih očetom?). Amon pomeni zakrit, kakor je rečeno: „Tisti, ki so bili v rdečem [ha’emunim]...“ (Žal 4,5Oni, ki so jedli slaščice, premirajo po ulicah; oni, ki so bili vzrejeni v škrlatu, objemajo blato.). Amon pomeni skrit, kakor je rečeno: „Bilo je tako, da je bil oče [omen] Hadasi“ (Est 2,7Ta je redil Hadaso (ta je Estera), svojega strica hčer; zakaj ni imela ne očeta, ne matere. In ta mladenka je bila lepe postave in zalega obraza. In ko sta bila umrla njen oče in mati, si jo je Mardohej vzel za hčer.). Amon pomeni velik, kakor je rečeno: „Si ti boljši od No Amona [ki prebiva med rekami]?“ (Nah 3,8Si mar boljši nego mesto Noamon, ki je stalo pri rekah in imelo vode okoli sebe? Morje mu je bilo branišče, zidovi so štrleli iz morja.), kar v Targumu prevajamo takole: Si ti boljši od velemesta Aleksandrije, ki leži med rekami? Druga stvar: amon pomeni obrtnik [uman]. Tora pravi: ‚Jaz sem bila orodje obrtništva Svetega, blagoslovljen bodi.‘ V navadi tega sveta je, da ko kralj iz mesa in krvi gradi palačo, je ne gradi po lastnem znanju, temveč po znanju obrtnika. In obrtnik je ne gradi po lastnem znanju, temveč ima [načrte na] listih in tablicah, iz katerih izve, kako mora zgraditi njene sobe, kako mora zgraditi njena vrata. Prav tako je Sveti, blagoslovljen bodi, gledal v Toro in ustvaril svet. Tora pravi: „V začetku [Be-reshit] je Bog ustvaril“ (1 Mz 1,1V začetku je ustvaril Bog nebesa in zemljo.), in reshit ni nič drugega kakor Tora, kakor je rečeno: „Gospod me je imel na začetku [reshit] svoje poti“ (Prg 8,22GOSPOD me je imel v začetku poti svoje, pred vsemi deli svojimi, od nekdaj.). Be-reshit se razlaga kot ‚s pomočjo Tore.’...

בְּרֵאשִׁית בָּרָא אֱלֹהִים, שִׁשָּׁה דְבָרִים קָדְמוּ לִבְרִיאַת הָעוֹלָם, יֵשׁ מֵהֶן שֶׁנִּבְרְאוּ, וְיֵשׁ מֵהֶן שֶׁעָלוּ בַּמַּחֲשָׁבָה לְהִבָּרְאוֹת. הַתּוֹרָה וְהַכִּסֵּא הַכָּבוֹד, נִבְרְאוּ. תּוֹרָה מִנַּיִן, שֶׁנֶּאֱמַר (משלי ח, כב): ה' קָנָנִי רֵאשִׁית דַּרְכּוֹ. כִּסֵּא הַכָּבוֹד מִנַּיִן, דִּכְתִיב (תהלים צג, ב): נָכוֹן כִּסְאֲךָ מֵאָז וגו'. הָאָבוֹת וְיִשְׂרָאֵל וּבֵית הַמִּקְדָּשׁ וּשְׁמוֹ שֶׁל מָשִׁיחַ, עָלוּ בַּמַּחֲשָׁבָה לְהִבָּרְאוֹת, הָאָבוֹת מִנַּיִן, שֶׁנֶּאֱמַר (הושע ט, י): כַּעֲנָבִים בַּמִּדְבָּר וגו'. יִשְׂרָאֵל מִנַּיִן, שֶׁנֶּאֱמַר (תהלים עד, ב): זְכֹר עֲדָתְךָ קָנִיתָ קֶדֶם. בֵּית הַמִּקְדָּשׁ מִנַּיִן, שֶׁנֶּאֱמַר (ירמיה יז, יב): כִּסֵּא כָבוֹד מָרוֹם מֵרִאשׁוֹן וגו'. שְׁמוֹ שֶׁל מָשִׁיחַ מִנַּיִן, שֶׁנֶּאֱמַר (תהלים עב, יז): יְהִי שְׁמוֹ לְעוֹלָם וגו'. רַבִּי אַהֲבָה בְּרַבִּי זְעִירָא אָמַר אַף הַתְּשׁוּבָה, שֶׁנֶּאֱמַר (תהלים צ, ב): בְּטֶרֶם הָרִים יֻלָּדוּ, וְאוֹתָהּ הַשָּׁעָה תָּשֵׁב אֱנוֹשׁ עַד דַּכָּא וגו', אֲבָל אֵינִי יוֹדֵעַ אֵיזֶה מֵהֶם קֹדֶם, אִם הַתּוֹרָה קָדְמָה לְכִסֵּא הַכָּבוֹד וְאִם כִּסֵּא הַכָּבוֹד קֹדֶם לַתּוֹרָה, אָמַר רַבִּי אַבָּא בַּר כַּהֲנָא הַתּוֹרָה קָדְמָה לְכִסֵּא הַכָּבוֹד, שֶׁנֶּאֱמַר (משלי ח, כב): ה' קָנָנִי רֵאשִׁית דַּרְכּוֹ וגו', קוֹדֵם לְאוֹתוֹ שֶׁכָּתוּב בּוֹ (תהלים צג, ב): נָכוֹן כִּסְאֲךָ מֵאָז. רַבִּי הוּנָא וְרַבִּי יִרְמְיָה בְּשֵׁם רַבִּי שְׁמוּאֵל בַּר רַבִּי יִצְחָק אָמְרוּ, מַחְשַׁבְתָּן שֶׁל יִשְׂרָאֵל קָדְמָה לְכָל דָּבָר, מָשָׁל לְמֶלֶךְ שֶׁהָיָה נָשׂוּי לְמַטְרוֹנָה אַחַת, וְלֹא הָיָה לוֹ מִמֶּנָּה בֵּן, פַּעַם אַחַת נִמְצָא הַמֶּלֶךְ עוֹבֵר בַּשּׁוּק, אָמַר טְלוּ מִילָנִין וְקַלְמִין זוֹ לִבְנִי, וְהָיוּ הַכֹּל אוֹמְרִין, בֵּן אֵין לוֹ וְהוּא אוֹמֵר טְלוּ מִילָנִין וְקַלְמִין זוֹ לִבְנִי, חָזְרוּ וְאָמְרוּ הַמֶּלֶךְ אַסְטְרוֹלוֹגוּס גָּדוֹל הוּא, אִלּוּלֵי שֶׁצָּפָה הַמֶּלֶךְ שֶׁהוּא עָתִיד לְהַעֲמִיד מִמֶּנָּה בֵּן לֹא הָיָה אוֹמֵר טְלוּ מִילָנִין וְקַלְמִין לִבְנִי. כָּךְ אִלּוּלֵי שֶׁצָּפָה הַקָּדוֹשׁ בָּרוּךְ הוּא שֶׁאַחַר עֶשְׂרִים וְשִׁשָּׁה דּוֹרוֹת יִשְׂרָאֵל עֲתִידִין לְקַבֵּל אֶת הַתּוֹרָה, לֹא הָיָה כּוֹתֵב בַּתּוֹרָה צַו אֶת בְּנֵי יִשְׂרָאֵל, דַּבֵּר אֶל בְּנֵי יִשְׂרָאֵל. אָמַר רַבִּי בַּנָאי, הָעוֹלָם וּמְלוֹאוֹ לֹא נִבְרָא אֶלָּא בִּזְכוּת הַתּוֹרָה, שֶׁנֶּאֱמַר (משלי ג, יט): ה' בְּחָכְמָה יָסַד אֶרֶץ וגו'. רַבִּי בֶּרֶכְיָה אָמַר בִּזְכוּת משֶׁה, שֶׁנֶּאֱמַר (דברים לג, כא): וַיַּרְא רֵאשִׁית לוֹ. רַב הוּנָא בְּשֵׁם רַב מַתְנָה אָמַר, בִּזְכוּת שְׁלשָׁה דְּבָרִים נִבְרָא הָעוֹלָם, בִּזְכוּת חַלָּה, וּבִזְכוּת מַעַשְׂרוֹת, וּבִזְכוּת בִּכּוּרִים, וּמַה טַעַם, בְּרֵאשִׁית בָּרָא אֱלֹהִים, וְאֵין רֵאשִׁית אֶלָא חַלָּה, שֶׁנֶּאֱמַר (במדבר טו, כ): רֵאשִׁית עֲרִסֹתֵיכֶם, אֵין רֵאשִׁית אֶלָּא מַעַשְׂרוֹת, הֵיךְ דְּאַתְּ אָמַר (דברים יח, ד): רֵאשִׁית דְּגָנְךָ, וְאֵין רֵאשִׁית אֶלָּא בִּכּוּרִים, שֶׁנֶּאֱמַר (שמות כג, יט): רֵאשִׁית בִּכּוּרֵי אַדְמָתְךָ וגו'.

»V začetku je Bog ustvaril«šest stvari je predhodilo stvarjenju sveta; nekatere od njih so bile [dejansko] ustvarjene, druge pa je Bog premišljeval ustvariti [čeprav jih ni dejansko ustvaril]. Postava in prestol slave sta bili ustvarjeni. Od kod izhaja [poučenje o] postavi? Kakor je rečeno: »Gospod me je imel *Govorec je poosebljena Modrost (Postava). v lasti na začetku svoje poti« (Prg 8,22GOSPOD me je imel v začetku poti svoje, pred vsemi deli svojimi, od nekdaj.). Od kod izhaja [poučenje o] prestolu slave? »Tvoj prestol je trden od nekdaj, [ti si od vekomaj]« (Ps 93,2Trdno stoji prestol tvoj od nekdaj, od vekomaj si ti.). Očaki, Izrael, tempelj in ime kralja Mesija, o njihovem stvarjenju je Bog premišljeval [pred svetom, a jih ni ustvaril]. Od kod izhaja [poučenje o] očakih? »Kakor grozdje v puščavi [sem našel Izraela, kakor prve sadeže na smokvovcu ob njunem začetku (bereshitah) sem videl vaše očate]« (Oz 9,10Našel sem Izraela kakor grozdje v puščavi; videl sem očete vaše kakor prvino smokovega drevesa v zgodnji dobi njegovi. Oni pa so šli v Baal-peor in se posvetili sramoti in so postali gnusobni kakor tisti, katerega so ljubili.). Od kod izhaja [poučenje o] Izraelu? »Spomni se svoje skupnosti, ki si si jo pridobil v starih časih« (Ps 74,2Spomni se občine svoje, ki si jo pridobil oddavnaj in odkupil za rod posesti svoje, gore Sionske, ki si na njej prebival!). Od kod izhaja [poučenje o] templju? »Prestol slave, povišan od začetka, [je prostor našega templja]« (Jer 17,12Prestol slave, vzvišen od začetka, je kraj svetišča našega.). Od kod izhaja [poučenje o] imenu kralja Mesija? »Naj bo njegovo ime na veke. Pred soncem se bo širilo njegovo ime« (Ps 72,17Ime njegovo bode vekomaj; dokler bo trajalo solnce, bo poganjalo ime njegovo, in blagoslavljali se bodo v njem in ga blagrovali vsi narodi. —). Rabi Ahava, sin rabi Zeire, je rekel: Tudi spokornost, kajti rečeno je: »Preden so se rodili gorski vrhovi« (Ps 90,2Ko niso bile še rojene gore in nisi bil naredil zemlje in vesoljnega sveta, da, od vekomaj do vekomaj si ti Bog mogočni.), in ob tistem času: »Človeka vračaš v prah, [in govoriš: Vrnite se, človeški sinovi]« (Ps 90,3Pripraviš človeka, da razpade v prah, in veliš: Povrnite se, otroci človeški!). Vendar ne vem, katera od njih je bila prej, ali je Postava predhodila prestolu slave ali je prestol slave predhodil Postavi? Rabi Abba bar Kahana je rekel: Postava je predhodila prestolu slave, kajti rečeno je: »Gospod me je imel v lasti na začetku svoje poti, [pred svojimi prastarimi deli]« (Prg 8,22GOSPOD me je imel v začetku poti svoje, pred vsemi deli svojimi, od nekdaj.), pred tistim, glede katerega je zapisano: »Tvoj prestol je trden od nekdaj« (Ps 93,2Trdno stoji prestol tvoj od nekdaj, od vekomaj si ti.).

Rabi Huna in rabi Jirmelja sta v imenu rabi Šmuela, sina rabi Icchaka, rekla: Premišljevanje o [stvarjenju] Izraela je predhodilo vsemu drugemu. To je podobno kralju, ki se je poročil z plemkinjo, vendar z njo ni imel sina. Nekega dne so našli kralja, ko je hodil po trgu. Rečel je: »Vzemite to črnilo in črnilnik za mojega sina.« Vsi so govorili: »Nima sina, pa vendar pravi: Vzemite to črnilo in črnilnik za mojega sina?« Nato so rekli: »Kralj je velik astrolog; če ne bi predvidel, da bo iz nje zagotovo imel sina, ne bi rekel: Vzemite črnilo in črnilnik za mojega sina.« Prav tako, če Sveti, bodisi češčen, ne bi predvidel, da bodo Izraelci po štiriindvajsetih rodovih sprejeli Postavo, ne bi v Postavi zapisal: »Zapovej Izraelovim sinovom«; »govori Izraelovim sinovom«.

Rabi Banai je rekel: Svet in njegova vsebina sta bila ustvarjena le zaradi zaslug Postave, kakor je rečeno: »Gospod je z modrostjo [beḥochma] utemeljil zemljo« (Prg 3,19GOSPOD je z modrostjo ustanovil zemljo, nebesa je postavil z umnostjo.). Rabi Berekhya je rekel: Bilo je zaradi Mojzesovih zaslug, kakor je rečeno: »Videl je prvino [reshit] zase, [kajti tam je skrit delež zakonodajalca]« (Pnz 33,21In prvino dežele je izbral zase, kajti ondi je bil delež ohranjen postavodajalcu; in šel je s poglavarji ljudstva, izvršil je pravico GOSPODOVO in sodbe njegove z Izraelom.). *Mojzes, zakonodajalec, je imenovan Reshit, prvi.

Rav Huna je rekel v imenu ravnija Matane: Svet je bil ustvarjen zaradi treh stvari: zaradi ḥalla, zaradi desetin in zaradi prvin. Kaj je vir? »V začetku [bereshit] *Ali: zaradi reshit. Bog je ustvaril,« in reshit ni nič drugega kot ḥalla, kakor je zapisano: »Prvo od [reshit] vaše testa za pecivo« (Nm 15,20). Reshit ni nič drugega kot desetine, kakor pravi: »Prvo [reshit] vašega žita« (Dt 18,4). In reshit ni nič drugega kot prvine, kakor je navedeno: »Izbrano od [reshit] prvin vaše dežele …« (2 Mz 23,19Prve prvine plodov zemlje svoje prinesi v hišo GOSPODA, svojega Boga. Ne kuhaj kozliča v matere njegove mleku.).

Targum Jeruzalem, 1 Mz 1,1

בראשׁית בְּחוּכְמָא בְּרָא יְיָ:

In wisdom (be-hukema) je Gospod ustvaril.

וְאַרְעָא הֲוַת תַּהֲיָא וּבַהֲיָא וְצָדוּ מִן בְּנֵי אֱנָשָׁא וְרֵיקַנְיָא מִכָּל בְּעִיר וְרוּחָא דְרַחֲמִין מִן קֳדָם יְיָ הֲוַת מְנַשְׁבָא עַל אַפֵּי מַיָא:

In zemlja je bila prazna in pusta, samotna brez človeških sinov in prazna vsake živali; in Duh usmiljenja izpred Gospoda je vejal nad obličjem voda.

Učenjaki

Peter Schäfer

Knjiga Modrosti, ki je prav tako devterokanonična, je bila napisana v prvem stoletju pr. Kr. Nadaljuje natanko to izročilo enačenja Modrosti z Logosom. Na začetku knjige se modrost in (svetega) duha uporablja skoraj sinonimno:

(1,4) Modrost namreč ne pride v zlobno dušo in ne prebiva v telesu, ki je podvrženo grehu.

(5) Sveti vzgojni duh bo bežal pred zvijačo, …

(6) Modrost je namreč človekoljuben duh

a bogokletnika ne bo odvezal krivde njegovih besed.

Tu sta Modrost ali sveti duh božja darova pravičnemu človeku. Salomon prosi zanjo in podarjena mu je kot »duh modrosti« (Modr 7,7). Bog je »vodnik modrosti« (7,15), Modrost pa je »stvarnica (technitis) vsega« (7,21–22). Vse je ustvaril s svojo besedo in človeka s svojo modrostjo (9,1–2). Modrost in duh sta istovetna, zato je mogoče skoraj paradoksno govoriti o modrosti, da je duh in hkrati poseduje duha: »V njej [Modrosti] je namreč duh (esti gar en autē pneuma), razumen, sveto preprost, edinstven, a večdelen, tanek, gibek, jasen« (7,22).

Glede bistva modrosti, Knjiga modrosti po eni strani ohranja izročilo poosebljene Modrosti, kakor je predstavljena v Pregovorih in Sirahovi knjigi, po drugi strani pa krepi bolj filozofsko, manj osebno razlago modrosti. Ona sedi na prestolu ob Božjem boku (9,4) in je bila navzoča, ko je ustvaril svet (9,9). Hkrati pa je

(7,25) dih7 Božje moči in čisti izvir (aporroia eilikrinēs) slave Vsemogočnega; zato vanjo nič omadeževanega ne more vstopiti.

(26) Kajti ona je odsev (apaugasma) večne luči, brezmadežno zrcalo delovanja Boga (tēs tou theou energeias) in podoba (eikōn) njegove dobrote.

Modrost izvira iz Boga. V platonskem smislu je praoraba njegove popolnosti in hkrati njegov izvir, ki v zemeljski svet prinaša Božjo slavo in delovanje: »Iz roda v rod prestopa v svete duše ter dela iz njih Božje prijatelje in preroke« (7,27).

Zdaj se je krog sklenil. Modrost je (v svetopisemskem smislu) pri Bogu in je z njim na prestolu, hkrati pa je z njim ena sama kot platonska praoraba, ki izteka kot Božje delovanje v človeške duše. Ta teženjnost Modrosti, da je imanentna v zemeljskem svetu ljudi, je, z različnimi poudarki, skupna vsem trem modrostnim knjigam. V svetopisemski knjigi Pregovori je to še izraženo zadržano, saj se besedilo takoj, ko se Modrost igra pred Bogom, nadaljuje precej skrivnostno: »Igrala sem se na njegovem zemeljskem krogu in moje veselje je bilo med človeškimi otroki« (Prg 8,31igrala sem si na naseljeni zemlji njegovi, in veselje mi je bilo bivati pri otrocih človeških.). V Knjigi modrosti je teženjnost k imanenci filozofska, v Sirahovi knjigi pa dobiva popolnoma novo obliko. Avtor Sirahove knjige ne pušča dvoma o tem, kam poosebljena modrost navsezadnje spada:

(24,8) Tedaj mi je Stvarnik vsega dal ukaz in moj Stvarnik je izbral kraj za moj šotor.

Rekel je: »Postavi si prebivališče v Jakobu in v Izraelu prejmi dediščino.«

Modrost, Božja hčerkica iz svetopisemske knjige Pregovori, si torej najde svoje končno prebivališče med ljudmi Izraela, v svetem šotoru na Sionu, kakor je navedeno pozneje (v. 10), v Jeruzalemu, Božjem ljubljenem mestu (v. 11). Povedano drugače, bolj drzno: učlovečeno Modrost Bog pošlje ljudem na zemljo, da bi prebivala med njimi. Toda kaj natanko pomeni, da Modrost živi med ljudmi? Uporabljeno izrazje (svet šotor, Sion in Jeruzalem) seveda nakazuje prisotnost Modrosti v templju, vendar Sirahova knjiga tega ne pušča pri tej precej tradicionalni zamisli. Besedilo nenadoma zavije v nepričakovano smer:

(24,23) Vse to (tauta panta) je knjiga zaveze (biblos diathēkēs) Vsemogočnega Boga, postava (nomos), ki jo je Mojzes zapovedal nam v dediščino Jakobovim občinam.

»Vse to« se nanaša na vse, kar je bilo prej povedano o modrosti; vse to je zdaj razloženo kot Knjiga zaveze med Bogom in njegovim ljudstvom Izraelom, to je kot Tora (grško nomos). Modrost, Božji poosebljeni glasnik na zemlji, je zdaj učlovečena v knjigi, knjigi Tore. Ta preoblikovana razlaga svetopisemske modrosti je utrla pot, po kateri je stopil klasični rabinski judaizem: od poosebljene Modrosti do knjige Tore, jo je treba razlagati. Tako t. i. Fragmentarni targum, eden najstarejših palestinskih targumov o Tori,* prevaja vrstico 1 Mz 1,1V začetku je ustvaril Bog nebesa in zemljo. be-reshit bara Elohim ne kot »v začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo«temveč kot »skozi/s pomočjo modrosti (be-hokhmah)8 je Bog ustvaril in dovršil nebo in zemljo«9. »Modrost« tu seveda pomeni »Tora«kakor izrecno pojasnjuje midraš Berešit raba:10

Tora razglaša: be-reshit je Bog ustvaril [nebo in zemljo] (1 Mz 1,1V začetku je ustvaril Bog nebesa in zemljo.), in reshit se nanaša na Toro, kakor je rečeno: »Gospod me je ustvaril (qanani) kot začetek (reshit) svoje poti.« (Prg 8,22GOSPOD me je imel v začetku poti svoje, pred vsemi deli svojimi, od nekdaj.)

Tukaj je beseda reshit iz 1 Mz 1,1V začetku je ustvaril Bog nebesa in zemljo. razložena skozi Prg 8,22GOSPOD me je imel v začetku poti svoje, pred vsemi deli svojimi, od nekdaj.. Tam Modrost o sebi pravi, da je začetek (reshit) njegove poti, to je njegovega ustvarjalnega dejanja; v skladu s tem se mora reshit v 1 Mz 1,1V začetku je ustvaril Bog nebesa in zemljo. nanašati na modrost: be-reshit pomeni, tako kot v targumu»skozi/s pomočjo modrosti«. Hkrati iz Sirahove knjige 24,23 vemo, da je ta modrost enaka Tori, zato vrstica 1 Mz 1,1V začetku je ustvaril Bog nebesa in zemljo. po tej rabinski razlagi pomeni »skozi/s pomočjo Tore je Bog ustvaril nebesa in zemljo.« Tako v nasprotju s kanoničnim in nekanoničnim modrostnim izročilom Tora ni le prvo ustvarjeno delo stvarstva, ampak tudi Božje orodje stvarstva. Kakor v nadaljevanju pojasnjuje prilika v midrašu, je Bog med ustvarjanjem sveta gledal v Toro, to je, uporabljal jo je kakor načrt za svoje stvarstvo. V nasprotju s tem novozavezno krščanstvo nadaljuje linijo poosebljenega (moškega) Logosa ter jo nanaša na Jezusa: »V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog« (Jn 1,1V začetku je bila Beseda, in Beseda je bila pri Bogu, in Bog je bila Beseda.).

To kristološko razlago lahko najdemo, kje pa drugje, kot v najstarejšem celotnem palestinskem targumu Pentateucha, kar jih poznamo: v t. i. kodeksu Neofiti. V aramejskem prevodu kodeksa Neofiti se 1 Mz 1,1V začetku je ustvaril Bog nebesa in zemljo. glasi: Mileqadmin behokhmah bera de-YYY’ shakhlel yat shemayya we-yat ar’a,11 kar je mogoče dobesedno prevesti le kot: »V začetku je s pomočjo modrosti Božji sin dovršil nebesa in zemljo.« Ta različica združuje dve različici Fragmentarnega targuma (mileqadmin»v/na začetku«in be-hokhmah»skozi/s pomočjo modrosti«) in z vstavitvijo členka »de« pred YYY’ spreminja glagol bera (je ustvaril) v samostalnik bera (sin): »Božji sin / sin Boga«. Ker glagola bera ni bilo več tam in je shakhlel (dovršil) ostal edini glagol, kopula we (in) pred shakhlel (tudi v Fragmentarnem targumu) ni imela več smisla in jo je recenzent izbrisal, kar je zlahka razvidno iz fotokopije rokopisa.12 Z drugimi besedami, kdor je izbrisal kopulo we- pred shakhlel, je hotel dati jasen pomen stavku, ki je postal nerazumljiv zaradi členka de- pred YYY’namreč, da je bil Božji sin, novozavezni Logos, tisti, ki je po Božji modrosti dovršil stvarstvo.

Na žalost ne vemo, kako naj časovno umestimo to kristološko razlago prve vrstice Prve Mojzesove knjige. Codex Neofiti je edini ohranjeni rokopis tega targuma, v kolofonu pa je rokopis datiran v leto 1504. Sam targum je njegov odkritelj Alejandro Díez Macho datiral v prvo stoletje n. št.,13 vendar pa ta zgodnja datacija ni naletela na splošno sprejetje. Danes se domneva, da je nastal v četrtem stoletju.14 Toda kakšna je bila izvirna različica 1 Mz 1,1V začetku je ustvaril Bog nebesa in zemljo.? Veznik we- pred shakhlel je nedvomno bil v izvirnem rokopisnem besedilu, res pa je tudi, da je bil v izvirnem rokopisnem besedilu prisoten tudi delček de- pred YYY’, zaradi katerega je besedo bera nemogoče brati kot glagol, kar povzroča zmedo v stavčni skladnji. Najverjetnejša in teološko najmanj vznemirljiva razlaga ohranjene različice 1 Mz 1,1V začetku je ustvaril Bog nebesa in zemljo. je, da je bila izrazito kristološka razlaga delo zgodnjenoveoveškega krščanskega redaktorja.15 Po drugi strani pa ni mogoče v celoti izključiti možnosti, da je bilo branje bera de-YYY’ (Božji sin) mišljeno že v izvirnem besedilu targuma, in da je rokopisni prepisovalec v zgodnjem šestnajstem stoletju nadaljeval z we-shakhlel (in dovršil), ker mu je bilo to poznano iz drugih različic targuma (kot je dokumentirano v Fragmentarnem targumu). V tem primeru bi imeli tukaj opravka z razlago prve vrstice Prve Mojzesove knjige, ki je v rabinski izročilu povsem edinstvena,16 kar pa se nam ob ozadju tukaj obravnavanega zgodnjojudovskega gradiva ne zdi več tako edinstveno, kot se morda zdi na prvi pogled. (Two Gods in Heaven: Jewish Concepts of God in Antiquity, prevedla Allison Brown [Princeton University Press, 2020], 1. del: Judovstvo v času druge templja, 2. Personified Wisdom, str. 27–32)

James L. Kugel

Sveto pismo se začne s pripovedjo o Božjem stvarjenju sveta v šestih dneh: prvi dan je bila ustvarjena luč in ločena od teme; v naslednjih dneh sta bila narejena nebo in zemlja, nato rastlinski svet, nebesna telesa, ribe in plazilci, živali ter navsezadnje človeštvo. Ko je bilo delo končano, je Bog sedmi dan počival, ob prvem sabbatu na svetu.

SVETO PISMO se začne z besedami: »V začetku je Bog ustvaril nebesa in zemljo.« Je pa to pomenilo sam začetek? Številni razlagalci so verjeli, da temu ni tako. Prišli so do sklepa, da se je Božje delo moralo začeti že pred tem, ko je ustvaril nebesa in zemljo. Eden od razlogov za to prepričanje je bilo Svetopisemsko obravnavanje stvarjenja na nekaj mestih zunaj Prve Mojzesove knjige; v enem od teh, v odlomku iz knjige Pregovorov, Modrost (tukaj poosebljena kot ženska podoba) pravi takole:

GOSPOD me je imel v začetku poti svoje, pred vsemi deli svojimi, od nekdaj. Od vekomaj sem postavljena, od začetka, pred početkom zemlje. … Ko je pripravljal nebesa, bila sem tam, ko je odmerjal krog na brezna površju, Prg 8,22–27GOSPOD me je imel v začetku poti svoje, pred vsemi deli svojimi, od nekdaj.

Te besede jasno navajajo, da je Bog ustvaril modrost celo pred nastankom nebes in zemlje. (Ideja, da je bila »modrost«se pravi velik načrt, ki je v ozadju vse resničnosti, božanskega izvora, je bila v starodavnem svetu v vsakem primeru razširjena.)1 Obstajal je torej vsak razlog za prepričanje, da se je ustvarjanje modrosti zgodilo na samem začetku vsega; to dejstvo je bilo jasno navedeno v knjigi Pregovorov.

Modrost je bila na prvem mestu

In tako so, ko so starodavni razlagalci govorili o Božjem stvarjenju sveta, mnogi posebej omenjali, da je modrost obstajala že pred samim stvarjenjem:

Eden izmed naših prednikov, Solomon [domnevni avtor svetopisemske knjige Pregovorov], je jasneje in bolje povedal, da je modrost obstajala pred nebesi in zemljo, kar se ujema s tem, kar so povedali [grški filozofi].

Aristobul, Fragment 5 (navedeno pri Evzebiju, Praeparatio Evangelica 13.12.11)

[Modrost pravi:] Od vekomaj, na začetku me je ustvaril., Sir 24,9Prije vjekova, odiskona, on me stvorio i neću prestati dovijeka.

Modrost je starejša od stvarjenja ... vesolja.

Filon, O krepostih 62

Dve tisoč let preden je bil svet ustvarjen, je [Bog] ustvaril Turo [to je božjo modrost].

Targum Neofiti 1 Mz 3,24In je izgnal Adama in postavil ob vzhodni strani Edenskega vrta kerube in plamen meča švigajočega, da stražijo pot do drevesa življenja.

Toda če je Pismo govorilo, da je bila modrost ustvarjena pred vsemi stvarmi, mar ni bilo to zato, ker naj bi modrost dejansko igrala določeno vlogo pri stvarjenju preostalega sveta? Takšna ideja je bila zelo smiselna, nakazana pa je bila tudi drugje v Svetem pismu:

GOSPOD pa je Bog v resnici… On je naredil zemljo s krepostjo svojo, ustanovil vesoljni svet z modrostjo svojo in z razumnostjo svojo je razpel nebesa. Jer 10,10.12GOSPOD pa je Bog v resnici, živi Bog in kralj večni; od jeze njegove se trese zemlja, in narodi ne morejo prenašati nevolje njegove.

Kako mnogotera so dela tvoja, o GOSPOD, v modrosti si jih naredil vsa Ps 104,24Kako mnogotera so dela tvoja, o GOSPOD, v modrosti si jih naredil vsa, polna je zemlja stvorov tvojih!

GOSPOD je z modrostjo ustanovil zemljo, nebesa je postavil z umnostjo. Prg 3,19GOSPOD je z modrostjo ustanovil zemljo, nebesa je postavil z umnostjo.

Mnogi starodavni razlagalci so se zato čutili upravičene trditi, da je bila modrost »prisotna pri stvarjenju« ali celo, da je imela določeno vlogo pri stvarjenju preostalega sveta:

S tabo [o Bog] je modrost, ki pozna tvoja dela in je bila prisotna, ko si delal svet, ter razume, kaj je prijetno v tvojih očeh in kaj je prav po tvojih zapovedih.

Mdr 9,9

In koga je treba imeti za Božjo hči, če ne modrost, ki je prvorojena mati vseh stvari.

Filon, Vprašanja k Prvi Mojzesovi knjigi 4,97

Blagoslovljen, kdor je z mojo močjo ustvaril zemljo, kdor je s svojo modrostjo utrdil svet.

(11QPsa) Hvalnica Stvarniku

Bog je pogledal v Turo [to je v korpus božje modrosti] in ustvaril svet.

Beresit Raba 1,1

Iz razlogov, ki bodo razvidni v nadaljevanju, je bila modrost povezana zlasti s stvarjenjem človeštva na šesti dan:

Ker si uredil s svojo modrostjo, si ustvaril z besedami: »Naredimo človeka po naši podobi in sliki.«

Helenistična sinagogalna molitev, Apostolske konstitucije 7.34.6

In šesti dan sem ukazal svoji modrosti, naj ustvari človeka.

2 Henoh 30,8

»Začetek« je to storil

Toda če je bila modrost prvo, kar je Bog ustvaril, in če jo je Bog dejansko uporabil za stvarjenje preostalega sveta, so se svetopisemski razlagalci morali vprašati: zakaj je Prva Mojzesova knjiga izpustila to ključno podrobnost? Zakaj se prvi verz v Svetem pismu ne glasi: »V začetku je Bog ustvaril modrost in nato nebesa in zemljo«?

Ko so iskali odgovor, so razlagalci opazili presenetljivo vzporednost. V Prg 8,22GOSPOD me je imel v začetku poti svoje, pred vsemi deli svojimi, od nekdaj. modrost pravi: »Gospod me je ustvaril kot začetek svojega dela«medtem ko se poročilo v Prvi Mojzesovi knjigi začne: »V začetku je Bog ustvaril nebesa in zemljo.« Morda to ni bila le naključnost. Morda je bila beseda »začetek« v verzu Prve Mojzesove knjige dejansko prefinjen namig, aluzija na modrost. Kajci, če se v Pregovorih modrost imenuje začetek Božjega dela, potem (bi lahko trdili) se lahko beseda »začetek« sama uporablja drugje v Svetem pismu kot nekakšno vzdevno ime za modrost, kot okrajšan sklic na čisto prvo stvar, ki jo je Bog ustvaril. Če je tako, bi lahko prvi verz Prve Mojzesove knjige odslej razumeli ne v pomenu »Na začetku je Bog ustvaril nebesa in zemljo«temveč »V [ali z] modrostjo je Bog ustvaril nebesa in zemljo.«

Točno tako je bil ta verz preveden v dveh starodavnih prevodih Svetega pisma:

Z modrostjo je Bog ustvaril in dovršil nebesa in zemljo.

Fragmentarni Targum 1 Mz 1,1V začetku je ustvaril Bog nebesa in zemljo.

V začetku z modrostjo je Bog ustvaril ...2

Targum Neofiti 1 Mz 1,1V začetku je ustvaril Bog nebesa in zemljo.

Podobno:

Z uporabo različnih imen zanj Mojzes nakazuje, da ima vzvišena nebeška modrost veliko imen: imenuje jo »začetek«»podoba« in »Božja prikazen«.

Filon, Alegorične razlage 1,43

In tako so razlagalci prišli do sklepa, da modrost ni bila le prva stvar, ki jo je Bog ustvaril, temveč naj bi besedna zveza »V začetku« v 1 Mz 1,1V začetku je ustvaril Bog nebesa in zemljo. namigovala na to, da je Bog ustvaril svet s pomočjo ali ob pomoči modrosti.

Seveda bi sodobni bralec lahko proti takšnemu načinu razlage ugovarjal. Ali ni dejstvo, da je bila beseda »začetek« uporabljena tako v 1 Mz 1,1V začetku je ustvaril Bog nebesa in zemljo. kakor v Prg 8,22GOSPOD me je imel v začetku poti svoje, pred vsemi deli svojimi, od nekdaj., pravzaprav le naključje? In ali »V začetku« v 1 Mz 1,1V začetku je ustvaril Bog nebesa in zemljo. ne pomeni ravno tega, ob samem začetku ustvarjanja sveta?

Na tovrstno vprašanje, ki se pri starodavni svetopisemski razlagi vedno znova pojavlja, ni enotnega odgovora. Pogosto se zgodi, da razlagalci spregledajo tisto, kar se nam zdi bolj verjeten pomen besedila, v korist nekega precej neverjetnega pomena. Včasih to storijo, ker želijo besedilo brati na tak način, obstaja namreč določen nauk ali lastna ideja (ali pa ideja, ki so jo podedovali od drugod, iz starodavnega bližnjevzhodnega izročila, grške filozofije ali kakšnega drugega vira), za katero bi radi našli oporo v Svetem pismu. Včasih odstopijo od neposrednega pomena, ker čutijo, da morajo to storiti: besedilo se jim v svoji sedanji obliki zdi nelogično ali pa se zdi, da nasprotuje nečemu, kar je najti drugje v Svetem pismu. Včasih pa v namenskem, celo igrivem izkrivljanju celo uživajo, kakor da bi razlagalec dejal: »Glejte, berite besedilo na moj način in videli boste, da je iz njega mogoče izpeljati ta ali oni presenetljivi sklep.«

Toda za vsemi temi vrstami razlag stoji temeljna trditev, da je natančna besedna izbira Svetega pisma popolnoma namerna, se pravi, da v Svetem pismu nič ni izrečeno po naključju ali zaman, in neskončno pomenljiva.3 To je pomenilo, da je treba preučiti skoraj vsak vidik svetopisemskega besedila in da je bila pri njegovi razlagi upravičena skoraj vsaka vrsta razlagalske prefinjenosti. Tudi najmanjše nenavadno znamenje v njegovem načinu izražanja, celo takšno naključje, kot je pojav besede »začetek« v 1 Mz 1,1V začetku je ustvaril Bog nebesa in zemljo. in Prg 8,22GOSPOD me je imel v začetku poti svoje, pred vsemi deli svojimi, od nekdaj., ni bilo mogoče zavreči kot golo naključje. Tako je starodavne razlagalce čakal obsežen naloga, hkrati pa so imeli kot razlagalci neizmerno svobodo. Ko je bilo namreč sprejeto spoznanje, da Sveto pismo zahteva globoko preučitev, da bi se razkril njegov polni pomen, so bili postavljeni temelji za razlage, ki so včasih drastično odstopale od tega, kar se je zdelo, da besedilo govori. Na ta način je bilo mogoče priti do sklepa, da je Sveto pismo z besedo »začetek« v 1 Mz 1,1V začetku je ustvaril Bog nebesa in zemljo. dejansko imelo v mislih »modrost«. (Traditions of the Bible: A Guide to the Bible As It Was at the Start of the Common Era, 2. The Creation of the World (GENESIS 1:1–2:3V začetku je ustvaril Bog nebesa in zemljo.), Harvard University Press, 1999)

Jezus Kristus: Začetek, ki je ustvaril

Po Novi zavezi je Jezus reshith (gr. arche) ali Začetek stvarjenja, saj je On tisti, ki ga je Oče postavil, da privede celotno stvarjenje v obstoj, in ki z močno besedo dejavno vzdržuje vse stvarjenje:

»In angelu cerkve v Laodiceji piši: To pravi, ki je Amen, priča zvesta in resnična, začetek stvarjenja Božjega:« Raz 3,14In angelu cerkve v Laodiceji piši: To pravi, ki je Amen, priča zvesta in resnična, začetek stvarjenja Božjega:

»ki nas je rešil iz teme oblasti in prestavil v kraljestvo Sina ljubezni svoje, v katerem imamo odrešenje, odpuščenje grehov. On je podoba Boga nevidnega, prvorojenec vse stvaritve, ker v njem je bilo ustvarjeno vse, v nebesih in na zemlji, vidno in nevidno, ali prestoli, ali gospostva, ali poglavarstva, ali oblastva: vse je ustvarjeno po njem in zanj; in on je pred vsem in vse ima obstanek v njem. In on je glava telesa, cerkve; on, ki je začetek, prvorojenec izmed mrtvih, da bi bil on v vsem prvi. Kajti vzvidelo se je Očetu, da v njem prebiva vsa polnost in da po njem spravi vse s seboj, storivši mir po krvi križa njegovega, po njem, bodisi kar je na zemlji, bodisi kar je v nebesih.« Kol 1,13-20ki nas je rešil iz teme oblasti in prestavil v kraljestvo Sina ljubezni svoje,

»V začetku je bila Beseda, in Beseda je bila pri Bogu, in Bog je bila Beseda. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je po njej postalo, in brez nje ni nič postalo, kar je postalo. V njej je bilo življenje, in življenje je bilo luč ljudem. … Prava Luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je že prihajala na svet. Na svetu je bil, in svet je postal po njem, a svet ga ni spoznal. … In Beseda je postala meso in je prebivala med nami (in videli smo slavo njeno, slavo kakor Edinorojenega od Očeta), polna milosti in resnice. Jn 1,1-4. 9-10. 14V začetku je bila Beseda, in Beseda je bila pri Bogu, in Bog je bila Beseda.

»Potem ko je Bog nekdaj mnogokrat in na razne načine govoril očetom po prorokih, nam je v teh zadnjih dneh govoril po Sinu, ki ga je postavil za dediča vseh stvari, ki je po njem naredil tudi svetove, ki je odsvit slave in podoba bitja njegovega in vzdržuje vse z besedo moči svoje; ki je, potem ko je po sebi izvršil očiščenje grehov naših, sedel na desnico veličastva v višavah … o Sinu pa: „Prestol tvoj, o Bog, na veka vek. Pravičnosti žezlo je kraljestva tvojega žezlo. … In: „Ti si v začetku, Gospod [Sin], ustanovil zemljo, in rok tvojih dela so nebesa; njih bode konec, ti pa ostaneš; in vsa se bodo postarala kakor obleka, in kakor plašč jih boš zvil, in izpremenila se bodo; ti pa si isti, in let tvojih ne bode konec“.« Heb 1,1-3. 8. 10-12Potem ko je Bog nekdaj mnogokrat in na razne načine govoril očetom po prorokih,

Svetopisemski navedki so po Chráskovem prevodu (1914).

Nadaljnje branje

JUDOVSKI VIRI O BESEDI KOT BOŽJI OSEBI

GLAS YHVH SE POJAVI

PONOVNI OGLED BOŽJEGA SINA V TARGUMU NEOFITI

TRETJINA V TARGUMU NEOFITI

Ponovni ogled trojice v Neofitiju

BESEDA, MESIJA IN IZAIJEV TARGUM