BLAŽENI · ŠKOF
Blaženi Anton Lucci
- God
- 25. julija
- Obdobje
- 18. stoletje
- Smrt
- 1752.
Življenje
Blaženi Anton Lucci se je rodil 2. avgusta 1682 v Agnoneju v italijanski pokrajini Molise, v revni obrtniški družini Francesca Luccija in Angele Paolantonio. Pri krstu je dobil ime Angelo Nicola. Osnovno šolo je obiskoval pri frančiškanih konventualcih in je navdušen nad njihovim zgledom pri šestnajstih letih vstopil v njihov red ter prevzel redovno ime Anton. Leta 1696 se je v Iserniji srečal z mladim bratom Frančiškom Antonom Fasanijem, poznejšim svetnikom, s katerim se je naslednje leto znova srečal med študijem humanističnih ved v Venafru. Med frančiškanoma se je razvila globoka, iskrena in stanovitna celoživljenjska prijateljska vez, ki ju je spremljala na poti do oltarja.
Na Antonovo pobudo sta vrhovnega predstojnika zaprosila za dovoljenje, da odideta na študij v Assisi. Medtem ko je bil Anton bolj odprtega in vedrega duha, je bil sveti Frančišek Anton bolj zaprt vase, zato mu je v prijateljski razpravi samozavestno pripomnil: »Govori, kar hočeš, ampak jaz bom vseeno svetnik pred tabo!«. Oba sta uspešno končala študij ter bila 19. septembra 1705 v Assisiju skupaj posvečena v duhovnika. Anton je doktoriral iz teologije ter služboval kot profesor v Agnoneju, Ravellu in Neaplju, kjer je opravljal tudi službo gvardijana samostana svetega Lovrenca.
Leta 1718 je bil izvoljen za provincialnega ministra, že naslednje leto pa je bil poklican v Rim za profesorja na Papeški univerzi svetega Bonaventure (Seraphicum). Na tej dolžnosti je ostal vse do leta 1729, ko ga je papež Benedikt XIII. imenoval za škofa v Bovinu v Apuliji. Papež je ob tej priložnosti izrekel znamenito pohvalo: »Za škofa Bovina sem izbral izvrstnega teologa in velikega svetnika«.
V triindvajsetih letih škofovske službe se je oče Anton popolnoma posvetil duhovni prenovi svoje škofije. Zagnano je obiskoval vse župnije, odpravljal zlorabe med duhovščino in celoten svoj škofovski prihodek porabil za odpiranje brezplačnih ljudskih šol za revne otroke ter za dela krščanske ljubezni do ubogih. Na pobudo vodstva reda je napisal tudi pomembno zgodovinsko delo o svetnikih in blaženih frančiškanov konventualcev iz prvih dveh stoletij. Po smrti svojega prijatelja svetega Frančiška Antona Fasanija je podal ganjeno pričevanje o njegovi svetosti v škofijskem postopku. Umrl je v Bovinu 25. julija 1752 v sedemdesetem letu starosti, na glasu svetosti.
Češčenje in zavetništvo
God blaženega Antona Luccija obhajamo 25. julija, na dan njegove smrti za nebo. Njegovi sveti posmrtni ostanki se z velikim spoštovanjem hranijo v stolnici v Bovinu. Papež Janez Pavel II. ga je za blaženega razglasil 18. junija 1989 na Trgu svetega Petra v Rimu. V likovni umetnosti je upodobljen v škofovskem oblačilu z mitro in palico, obdan z ubožci, katerim deli kruh, ali s knjigo v roki.
Isti dan, 25. julija, godujejo tudi
- Sveta Glodesinda iz Metza, opatinja 7. stoletje
- Sveta Olimpija Carigradska, diakonisa in vdova 5. stoletje
- Svete Valentina, Tea in sveti Pavel, mučeniki 4. stoletje
- Sveti Jakob Starejši, apostol 1. stoletje
- Sveti Kukufat (Cugat) iz Barcelone, mučenec 4. stoletje
- Sveti Magnerik iz Triera, škof 6. stoletje
- Blaženi Jean Soreth, duhovnik 15. stoletje
- Blaženi Michel-Louis Brulard, duhovnik in mučenec 18. stoletje
- Blaženi Peter iz Mogliana Corradini, duhovnik 15. stoletje
- Blaženi Rodolfo Acquaviva, Afonso Pacheco, Pietro Berno, Antonio Francisco, duhovniki, in Francisco Aranha, redovnik, mučeniki 16. stoletje
- Svetega Beat in Bant, duhovnika 6. stoletje
- Sveti Krištof, mučenec 3. stoletje
- Sveti Teodemir Kordovski, redovnik in mučenec 9. stoletje