Preskoči na vsebino
Krščanska Resničnost

Svetniki › 12. stoletje › Življenjepisi › Sveti Bruno Kölnski

Sveti Bruno Kölnski
Klikni za povečavo
×
Sveti Bruno Kölnski
Sveti Bruno Kölnski. Vir slike: Wikimedia Commons

SVETNIK · DUHOVNIK IN PUŠČAVNIK

Sveti Bruno Kölnski

God
6. oktobra
Obdobje
12. stoletje
Smrt
1101.

Življenje

Sveti Bruno se je rodil v Kölnu okoli leta 1030 v plemiški družini Hartenfaust. Prvo izobrazbo je pridobil v rojstnem mestu pri kolegiju svetega Kuniberta, nato pa je odšel v Reims, kamor ga je pritegnila slava tamkajšnje škofijske šole. Tam je dokončal klasične študije in se z velikim žarom posvetil svetim vedam, predvsem Svetemu pismu in delom svetih očetov. Postal je izjemno učen tako v človeških kot v božjih stvareh. Okoli leta 1055 je bil posvečen v duhovnika v Kölnu, vendar ga je že naslednje leto škof Gervazij poklical nazaj v Reims, da bi pomagal pri vodenju šole. Leta 1057 je Bruno prevzel vodstvo škofijske šole, službo, ki jo je opravljal skoraj dve desetletji z velikim ugledom. Med njegovimi učenci je bil tudi Odon de Châtillon, kasnejši papež Urban II.

Leta 1075 je bil imenovan za kanclerja cerkve v Reimsu. Ko je škofovski sedež zasedel nedostojni Manasses de Gournai, se mu je Bruno pogumno zoperstavil zaradi njegove simonije in nasilja. Na cerkvenem zboru v Autunu leta 1077 je dosegel, da so hudega škofa suspendirali, zaradi česar je moral pretrpeti izgon in izgubo premoženja. Ko so škofa leta 1080 končno odstavili, so si duhovščina in ljudstvo želeli Bruna za svojega pastira, vendar je imel on povsem drugačen namen. Že leta 1077 se je v pogovoru z dvema prijateljema kanonikoma, spodbujen z žarko ljubeznijo do Boga in hrepenenjem po nebeških dobrinah, zaobljubil, da bo zapustil svet in se posvetil redovniškemu življenju.

Po kratkem bivanju pri svetem Robertu v Molesmeju je Bruno s šestimi tovariši poiskal škofa svetega Huga v Grenoblu. Škof jih je leta 1084 osebno odpeljal v divjo in neprehodno alpsko dolino Chartreuse, obdano s strmimi stenami in snegom. Tam so postavili skromen samostan in začeli življenje v popolni samoti, uboštvu, stalni molitvi in prepisovanju knjig ter tako združili puščavniško samoto z redovniškim skupnostnim življenjem. Tako je nastal kartuzijanski red.

Po šestih letih miru je papež Urban II. poklical svojega nekdanjega učitelja v Rim, da bi mu pomagal v hudih potrebah Cerkve in v boju proti protipapežu. Bruno je ubogal, čeprav mu je srce krvavelo za samoto. V Rimu je zvesto služil papežu ter deloval v skritosti kot zanesljiv svetovalec za prenovo duhovščine. Ko se je spraznil nadškofovski sedež v Reggiu di Calabria, so ga želeli postaviti za nadškofa, vendar je Bruno to odločno zavrnil in izprosil dovoljenje, da se znova umakne v puščavo.

Z novimi tovariši se je naselil v Kalabriji, v gozdnati dolini škofije Squillace. Tam so postavili cerkvico in skromne koče. Normanski vojvoda Rogerij jim je podaril zemljo in pogosto obiskoval svetega puščavnika ter ga prosil za duhovne nasvete. Tam je zrasel samostan svetega Štefana. Ko je začutil, da se mu bliža ura prehoda v večnost, je Bruno zbral brate in pred njimi izrekel slovesno izpoved katoliške vere, pri čemer je še posebej poudaril vero v Presveto Trojico in resnično prisotnost Kristusa v Najsvetejši evharistiji. Preminil je v Gospodu 6. oktobra 1101. Za seboj je pustil dragocena razlaganja Psalmov in pisem svetega Pavla.

Čudeži

Gospod je svojega zvestega služabnika proslavil s številnimi čudeži. Še med bivanjem v Alpah je na Brunovo molitev iz suhe skale privrel izvir bistre vode za potrebe bratov. Ko je grof Rogerij lovil po kalabrijskih gozdovih, so njegovi lovski psi zavohali Brunovo bivališče, vendar namesto da bi napadli, so mirno legli pred svetega Božjega služabnika, ki je bil potopljen v zamaknjeno molitev. Po smrti svetega Bruna so se na njegovem grobu na puščavniškem pokopališču dogajali nešteti čudeži ozdravljenja bolnikov, predvsem pa čudežna rešenja obsedenih od hudih duhov, ki so na klic njegova svetega imena zapuščali mučene ljude.

Češčenje in zavetništvo

God svetega Bruna se obhaja 6. oktobra. Papež Lev X. je odobril njegovo češčenje za kartuzijanski red leta 1514, papež Gregor XV. pa ga je razširil na celotno Cerkev leta 1623. Njegove relikvije počivajo v kartuziji svetega Štefana v Kalabriji, kamor na binkoštni ponedeljek in torek romajo množice vernikov ter v procesiji nosijo njegove moči. Je glavni zavetnik kartuzijanskega reda in zavetnik Kalabrije. Verniki ga še posebej kličejo v duhovnih bojih in proti napadam hudega duha. V ikonografiji se upodablja z mrtvaško lobanjo v roki, z knjigo in križem, okronan s sedmimi zvezdami ali z zvitkom, na katerem piše: »O Bonitas« (O Dobrota).

Isti dan, 6. oktobra, godujejo tudi