Preskoči na vsebino
Krščanska Resničnost

Svetniki › 14. stoletje › Življenjepisi › Blaženi Jakob Bianconi

Blaženi Jakob Bianconi
Klikni za povečavo
×
Blaženi Jakob Bianconi
Blaženi Jakob Bianconi. Vir slike: Wikimedia Commons

BLAŽENI · DUHOVNIK

Blaženi Jakob Bianconi

God
22. avgusta
Obdobje
14. stoletje
Smrt
1301.

Življenje

Blaženi Jakob Bianconi se je rodil 7. marca 1220 v starodavnem umbrijskem mestu Bevagna. Že od zgodnjega otroštva se je odlikoval z izjemno duhovno zrelostjo in miroljubnim duhom, saj mu je že kot dečku uspelo spraviti dve sprti plemiški družini. Spomladi leta 1236, ko je poslušal postne pridige dveh redovnikov pridigarjev, je prepoznal Božji poklic ter vstopil v dominikanski samostan v Spoletu. Odločil se je za najstrožjo obliko redovniškega ubogštva, ki je znatno presegala običajno redovno disciplino, ter s svojim krepostnim življenjem postal vzor sobratom.

Ko je vojska cesarja Friderika II. leta 1248 hudo opustošila njegovo rojstno Bevagno, je Jakob z veliko krščansko ljubeznijo tolažil izgnance, zbiral pomoč in pomagal preživelim sodržavljanom pri obnovi njihovih porušenih domov. S svojim neumornim delom je odločilno prispeval k duhovni in materialni obnovi mesta, zato je v letih, ki so sledila, postavil mestno hišo, obnovil cerkev svetega Jurija ter ob njej zgradil dominikanski samostan, v katerem je postal prvi prior. Ustanovil je tudi dva ženska samostana, svete Lucije in svete Marjete.

Kot vrhunski teolog in duhovnik je Jakob deloval kot lektor v dominikanskem samostanu v Orvietu, kjer je bil duhovni vodja blažene Ivane iz Orvieta. Zaradi svoje modrosti in evangeljske vneme je opravljal visoke redovne službe: leta 1281 je bil imenovan za splošnega pridigarja reda, nato leta 1291 za priorja samostana v Spoletu ter leta 1299 za priorja v Folignu. S svojim nadahnjenim pridiganjem se je odločno zoperstavil širjenju zablod nikolaitov v Umbriji, njegova blagost in moč argumentov pa sta pripeljali do spreobrnjenja tudi samega voditelja te ločbe, Ortinella. Za duhovno korist vernikov je napisal razpravi Ogledalo človeštva Odrešenika Jezusa Kristusa (Speculum humanitatis Salvatoris Iesu Christi) in Ogledalo grešnika o poslednji splošni sodbi (De ultimo iudicio universali sive speculum peccatorum). Blaženi Jakob je, okrepljen s svetimi zakramenti in nebeškimi tolažbami, mirno umrl v Gospodu v Bevagni 22. avgusta 1301.

Čudeži

Izročilo beleži, da so se ob rojstvu Jakoba na nebu pojavile tri svetle zvezde, ki so v oblakih nosile podobe treh redovnikov, kar je označevalo njega, svetega Tomaža Akvinskega in blaženega Ambroža iz Siene. Ko je nekega dne klečal v molitvi pred razpelom in doživljal hude notranje tesnobe glede svojega večnega zveličanja, je iz prebodene Kristusove strani pritekel curek krvi, glas Križanega pa mu je jasno spregovoril, da je ta prelita kri trajna zastava njegovega zveličanja. Ko je ležal na smrtni postelji, je zaprosil za vrč vode, da bi se osvežil skupaj s sobrati; ko je nad njim izrekel molitev in blagoslov, se je voda nemudoma spremenila v žlahtno vino.

Češčenje in zavetništvo

Telo blaženega Jakoba so najprej položili v cerkev svetega Jurija, leta 1302 pa so ga prenesli v cerkev svetega Dominika in Jakoba v Bevagni. Papež Bonifacij IX. je leta 1397 podelil posebne odpustke romarjem, ki obiščejo njegov grob. Od leta 1589 njegove relikvije počivajo pod glavnim oltarjem dominikanske cerkve v Bevagni, kamor so jih leta 1686 namestili v pozlačeno bronasto žaro. Papež Klemen X. je slovesno potrdil njegovo češčenje 18. maja 1672. Rimski martirologij obeležuje njegov god 22. avgusta. V krščanski ikonografiji ga upodabljajo v belem dominikanskem habitu s črnim plaščem, kako v roki drži posodico z vinom v spomin na svoj zadnji čudež, ali v molitvi pred križanim Odrešenikom.

Isti dan, 22. avgusta, godujejo tudi