Preskoči na vsebino
Krščanska Resničnost

Svetniki › 18. stoletje › Življenjepisi › Sveta Veronika Giuliani

Sveta Veronika Giuliani
Klikni za povečavo
×
Sveta Veronika Giuliani
Sveta Veronika Giuliani. Vir slike: Wikimedia Commons

SVETNICA · OPATINJA

Sveta Veronika Giuliani

God
9. julija
Obdobje
18. stoletje
Smrt
1727.

Življenje

Sveta Veronika Giuliani, s krstnim imenom Orsola, se je rodila 27. decembra 1660 v Mercatellu sul Metauro v pokrajini Urbino kot najmlajša od sedmih hčera Francesca Giulianija in Benedette Mancini. Že v zgodnjem otroštvu je kazala znamenja svetosti in veliko sočutje do ubogih, ko jim je delila svojo hrano in obleko. Ko je njena mati umirala, je poklicala svojih pet hčera ter vsaki zaupala po eno Kristusovo rano; mali Orsoli je pripadla rana na Jezusovi strani, kar je za vselej zaznamovalo njeno duhovno pot.

Kljub temu da ji je oče, ki je postal upravitelj financ v Piacenzi, ponujal sijajne posvetne snubce, je Orsola odločno vztrajala v svoji želji po redovništvu. Po hudi bolezni ji je oče naposled dal privolitev ter je leta 1677 pri sedemnajstih letih vstopila v strogi samostan kapucinskih klaris v Città di Castellu v Umbriji in prevzela ime Veronika v spomin na Jezusovo trpljenje. Ob njenem vstopu je krajevni škof preroško rekel opatici: "Zaupam vam to novo hčer, kajti nekega dne bo velika svetnica."

V samostanu je opravljala dela kuharice, bolničarke in vratarice, polnih štiriintrideset let pa je bila modra magistra novic. Leta 1716 je bila izvoljena za opatico ter je samostan razširila in napeljala vodovod, s čimer je pokazala izjemno praktično razbornost. Toda njena notranjost je bila prizorišče najglobljega mističnega trpljenja. Na Veliki petek leta 1697 je prejela svete rane Gospodovega trpljenja na rokah, nogah in strani, na glavi pa sledove trnjeve krone.

Zaradi teh pojavov je bila podvržena strahovitim cerkvenim preizkusom: petdeset dni je preživela zaprta v samici kakor prevarantka, prikrajšana za sveto mašo, obhajilo in pogovor s sestrami. Vse te žalitve je prenesla z neomajno poslušnostjo in veseljem ter ponavljala, da želi trpeti za rešenje grešnikov. Iz poslušnosti spovedniku je napisala obsežen duhovni dnevnik na več kot dvajset tisoč straneh. Umrla je v Città di Castellu 9. julija 1727.

Čudeži

Sveta Veronika je nosila vidne stigme Kristusovega trpljenja polnih trideset let. Ob obdukciji po njeni smrti so zdravniki ugotovili, da je bilo njeno srce dosbesedno prebodeno, na srčni mišici pa so našli odtisnjene obrise križa in orodij trpljenja, natanko tako, kot jih je sama pred tem narisala.

Češčenje in zavetništvo

Za svetnico jo je razglasil papež Gregor XVI. 26. maja 1839, potem ko jo je Pij VII. beatificiral leta 1804. Njen god se obhajuje 9. julija. Njeno truplo počiva pod glavnim oltarjem cerkve kapucinskih sester v Città di Castellu. Upodablja se v habitu klarise s trnjevo krono na glavi in s križem v naročju.

Isti dan, 9. julija, godujejo tudi