Preskoči na vsebino
Krščanska Resničnost

Svetniki › 16. stoletje › Življenjepisi › Blažena Ludovika Savojska

Blažena Ludovika Savojska
Klikni za povečavo
×
Blažena Ludovika Savojska
Blažena Ludovika Savojska. Vir slike: Wikimedia Commons

BLAŽENA · REDOVNICA

Blažena Ludovika Savojska

God
24. julija
Obdobje
16. stoletje
Smrt
1503.

Življenje

Blažena Ludovika Savojska se je rodila 28. decembra 1461 ali 1462, na praznik nedolžnih otrok, verjetno v Bourg-en-Bresseu, kot hči blaženega Amadeja IX., savojskega vojvode, in Jolande Francoske, sestre francoskega kralja Ludvika XI. Po materini strani je bila v sorodu s sveto Elizabeto Ogrsko. Že kot otrok je kazala posebno nagnjenje k molitvi, samoti in delom pokore, saj se je ob kruhu in vodi postila na predvečer marijanskih praznikov ter pod razkošnimi oblačili, ki jih je nosila iz pokorščine materi, nosila spokorni pas.

V zgodnji mladosti je izkusila trpljenje, ko je s sestro Marijo delila ujetništvo svoje matere na gradu Rouvres pri Dijonu, kamor jih je zaprl Karel Drzni. Tam je spoznala očeta Jeana Perrina, ki je postal njen dosmrtni duhovni voditelj. Po osvoboditvi se je po želji strica, kralja Ludvika XI., 24. avgusta 1479 poročila s plemičem Hugom de Chalonom. Čeprav je bil zakon sklenjen iz političnih razlogov in je bila med zakoncema precejšnja starostna razlika, je bilo njuno skupno življenje na gradu Nozeroy v Juri prežeto s sožitjem, globoko pobožnostjo in ljubeznijo. Zakonca sta se odlikovala po skrbi za reveže, za katere je Ludovika sama predla volno, na dvoru pa je gojila strogo nravnost.

Ko ji je leta 1490 mož umrl, se je mlada vdova odločila zapustiti svet. Zavrnila je nove poročne ponudbe, razdelila premoženje revežem in leta 1492 po nasvetu očeta Perrina vstopila v samostan klaris v mestu Orbe pod reformo svete Kolette. V samostanu je živela v popolni ponižnosti in pokorščini, ne da bi ohranila kar koli od svojega kraljevskega porekla. Sestavila je nekaj duhovnih premišljevanj in spis o spoštovanju redovnega vodila. Pogosto je bila bolna in je sveto v Gospodu umrla v starosti dvainštiridesetih let, 24. julija 1503 v samostanu v Orbeu.

Čudeži

Po njenem blaženem prehodu v večnost so redovnice začutile močan in čudežen vonj po cvetju na mestu v samostanu, kjer je blažena Ludovika navadno molila. Ta nadnaravni vonj je ostal pričevanje njene angelske čistosti in svetosti.

Češčenje in zavetništvo

Telo blažene Ludovike je bilo sprva pokopano v samostanu v Orbeu, leta 1531 pa so ga prenesli v frančiškanski samostan v Nozeroyu. Leta 1838 so na prošnjo savojskega kralja Karla Alberta relikvije našli ter jih naslednje leto prenesli v Torino, v kraljevo kapelo savojske dinastije, kjer počivajo ob njenem očetu Amadeju. Del relikvij so v petdesetih letih dvajsetega stoletja vrnili v Orbe in jih izpostavili v stekleno-bronasti skrinji.

Papež Gregor XVI. jo je razglasil za blaženo 12. avgusta 1839. V Rimskem martirologiju in v frančiškanskem redu se njen god obhaja 24. julija. Častijo jo kot vzor vdovam in redovnicam.

Isti dan, 24. julija, godujejo tudi