Preskoči na vsebino
Krščanska Resničnost

Svetniki › 9. stoletje › Življenjepisi › Sveta Rikarda

Sveta Rikarda
Klikni za povečavo
×
Sveta Rikarda
Sveta Rikarda. Vir slike: Wikimedia Commons

SVETNICA · CESARICA IN OPATINJA

Sveta Rikarda

God
18. septembra
Obdobje
9. stoletje
Smrt
894.

Življenje

Sveta Rikarda se je rodila okoli leta 840 kot hči grofa Erchangerja v Alzaciji. Izhajala je iz uglednega rodu ter se leta 862 poročila s Karlom Debelim, sinom nemškega kralja Ludvika, ki je bil pozneje kronan za cesarja Svetega rimskega cesarstva. Ko je postala cesarica, se je Rikarda odlikovala z globoko pobožnostjo, modrostjo in pravičnostjo, pri čemer je možu pomagala pri vodenju države ter podpirala cerkve in siromake.

Sredi cesarskega blišča je njeno srce ostalo prosto posvetnih nečimrnosti. Ko so nevoščljivi dvorjani pod vodstvom spletkarjev cesarico po krivem obtožili nezvestobe z visokim cerkvenim dostojanstvenikom, je Rikarda nepravično sramoto prenesla z junaško krotkostjo. Čeprav je dokazala svojo popolno nedolžnost, se je odločila zapustiti dvorni vrvež in zemeljsko oblast.

Zaničevši zemeljsko kraljestvo zaradi nebeškega se je umaknila na svoja družinska posestva v Andlauu v Alzaciji, kjer je z lastnimi sredstvi ustanovila samostan za posvečene device. Tam je oblekla redovno oblačilo ter kot ponižna redovnica in opatinja služila Bogu v neprestani molitvi, strogem postu in strežbi bolnim. V globokem miru in svetosti je zaspala v Gospodu 18. septembra okoli leta 895.

Češčenje in zavetništvo

God svete Rikarde se obhaja 18. septembra. Rimski martirologij beleži njen spomin v Andlauu v Alzaciji v Loreni ter jo hvali kot cesarico, ki je zaničevala zemeljsko kraljestvo in služila Bogu v samostanu, ki ga je sama ustanovila. Papež Leon IX. je slovesno potrdil njeno češčenje leta 1049, ko je položil njene relikvije v samostansko cerkev v Andlauu. V cerkveni umetnosti se upodablja v cesarskih oblačilih s krono, čez katero nosi redovno tančico, v roki pa drži maketo samostanske cerkve ali pa hodi po razbeljenem železu, kar označuje zmago njene nedolžnosti. Časti se kot zavetnica Andlaua in priprošnjica po krivem obtoženih žena.

Isti dan, 18. septembra, godujejo tudi