Preskoči na vsebino
Krščanska Resničnost

Svetniki › 12. stoletje › Življenjepisi › Sveti Norbert

Sveti Norbert
Klikni za povečavo
×
Sveti Norbert
Sveti Norbert. Vir slike: Wikimedia Commons

SVETNIK · ŠKOF

Sveti Norbert

God
6. junija
Obdobje
12. stoletje
Smrt
1134.

Življenje

Sveti Norbert se je rodil okoli leta 1080 v Xantenu ob bregu Rena v plemiški družini grofov iz Gennepa. Kot mladenič je prejel poddiakonat in kanoniško službo v Xantenu, vendar je živel na cesarskem dvoru Henrika V. ter se prepuščal posvetnim užitkom in dvornemu blišču. Leta 1115, ko je jezdil proti Vredenu, ga je zajela strašna nevihta. Strela je udarila tik ob njegovem konju, ga podrla na tla in pustila nezavestnega skoraj celo uro. Ta dogodek je prinesel globoko spreobrnjenje. Norbert je zapustil dvor, se umaknil v pokoro in se pod duhovnim vodstvom opata Kona v Siegburgu pripravil na duhovništvo. Po posvečenju v Kölnu se je odpovedal svojim posestim in vsem cerkvenim nadarbinam, vse razdelil siromakom ter se odpravil bos oznanjat evangelij.

Papež Gelazij II. mu je dovolil svobodno pridigati, njegov naslednik Kalist II. in laonski škof pa sta od Norberta zahtevala ustanovitev novega redovniškega reda. V samotni in močvirnati dolini Prémontré v gozdu Coucy je Norbert leta 1120 s prvimi učenci ustanovil red regularnih kanonikov, pozneje imenovan premonstratenci ali norbertinci. Red je sprejel vodilo svetega Avguština ter gojil strogo meniško življenje, slovesno bogoslužje in pastoralno delo v svetu. Za grofa Teobalda iz Šampanje je sestavil posebno življenjsko vodilo in mu podelil beli škapulir, s čimer je bil leta 1122 ustanovljen tretji red. Norbert je bil poslan v Antwerpen, da bi zatrl Tanchelmovo zmoto zoper presveto Evharistijo. S svojim pridiganjem je spreobrnil ljudstvo, mnogi pa so vrnili posvečene hostije, ki so jih bili prej ugrabili in oskrunili, zaradi česar so ga poimenovali apostol Antwerpna.

Papež Honorij II. je red potrdil leta 1126, istega leta pa je bil Norbert postavljen za nadškofa v Magdeburgu na Saškem. Tam je naletel na popustljivo duhovščino in odtujena cerkvena dobra, zato se je takoj lotil odločne prenove krščanskega življenja ter širjenja vere med sosednjimi slovanskimi narodi. Zaradi svoje strogosti je doživel tri poskuse umora, a je ostal neomajen. Med cerkvenim razkolom je pogumno branil pravega papeža Inocenca II. in spremljal cesarja Lotarja v Rim. Izčrpan od pokore in naporov je preminil v Magdeburgu 6. junija 1134.

Čudeži

Gospod je poveličal svetega Norberta s številnimi čudežnimi znamenji za časa življenja in po smrti. V Kölnu se mu je v videnju razkrilo skrito mesto, kjer so počivale relikvije svete Uršule in njenih tovarišic ter svetega Gereona. Ko je potoval skozi Würzburg ob vrnitvi iz Rima, je s svojo molitvijo vrnil vid slepi ženi, kar je med ljudstvom vzbudilo takšno občudovanje, da so ga takoj hoteli izvoliti za škofa. Po njegovem preminutju so se na njegovem grobu v samostanu svete Marije v Magdeburgu zgodile številne ozdravitve in čudeži. Ob slovesnem prenosu njegovih relikvij v Prago leta 1627 se je na sam dan in med osmino prenosa okoli šeststo protestantov odpovedalo svojim zmotam in se spravilo s katoliško Cerkvijo.

Češčenje in zavetništvo

Sveti Norbert je bil sprva pokopan v Magdeburgu, v času verskih nemirov pa so njegovo telo leta 1627 slovesno prenesli v opatijo Strahov v Pragi, kjer njegove relikvije počivajo še danes. Za svetnika ga je leta 1582 razglasil papež Gregor XIII., papež Klemen X. pa je njegovo češčenje razširil na celotno Cerkev. Je glavni zavetnik Češke, mesta Magdeburg in Prage ter nebeški zavetnik premonstratenškega reda. Njegov god obhajamo 6. junija, v nadškofiji Mechelen pa 11. julija obhajajo tudi njegovo zmago nad evharističnim krivoverstvom. V cerkveni umetnosti ga upodabljajo v škofovskem ornatu ali belem habitu z monštranco v roki, s kelihom s pajkom, s križem z dvema prečnima krakoma ter s hudičem pod nogami, kar ponazarja njegovo obrambo Evharistije in zmago nad krivoverstvom.

Isti dan, 6. junija, godujejo tudi