Preskoči na vsebino
Krščanska Resničnost

Svetniki › 12. stoletje › Življenjepisi › Sveti Gilbert Sempringhamski

Sveti Gilbert Sempringhamski
Klikni za povečavo
×
Sveti Gilbert Sempringhamski
Sveti Gilbert Sempringhamski. Vir slike: Wikimedia Commons

SVETNIK · DUHOVNIK

Sveti Gilbert Sempringhamski

God
4. februarja
Obdobje
12. stoletje
Smrt
1189.

Življenje

Sveti Gilbert Sempringhamski se je rodil v Sempringhamu v Lincolnshireu med letoma 1083 in 1089. Njegov oče je bil premožni normanski vitez Jocelin, mati pa Angležinja skromnega rodu. Ker je bil telesno šibak in neugledne postave, ni bil predviden za viteško službo, temveč so ga poslali v Francijo na visoke študije. Po končanem šolanju se je vrnil v domovino kot učitelj ter prevzel upravo župnij Sempringham in Tirington. Prihodke iz Tiringtona je v celoti razdelil siromakom. Kmalu je stopil v službo lincolnskega škofa Roberta Bloeta, njegov naslednik Aleksander pa je Gilberta proti njegovi volji posvetil v diakona in duhovnika. Ponujeno arhidiyakonsko službo je odklonil, saj jo je imel za nevarno za zveličanje duše.

Leta 1131 se je vrnil na svojo posest v Sempringhamu in postavil temelje novega redovniškega reda, gilbertincev, edinega izvirno angleškega reda. Ob cerkvi svetega Andreja je zgradil samostan za device, ki so živele po Vodilu svetega Benedikta, medtem ko je za brate in klerike uvedel Vodilo svetega Avguština. Papež Evgen III. je novi red slovesno potrdil.

Gilbert je živel izredno strogo življenje, polno odpovedi in posta, red pa se je hitro širil. Leta 1165 so ga poklicali pred sodnike kralja Henrika II. pod obtožbo, da je pomagal pregnanemu svetemu Tomažu Becketu. Gilbert je odklonil prisego, da ni pomagal, čeprav pomoči resnično ni poslal, da ne bi izpadlo, kakor da odobrava krivico proti preganjanemu nadškofu. Kralj ga je nazadnje oprostil krivde. V poznejših letih je prestal tudi huda obrekovanja nekaterih laičnih bratov, vendar je papež Aleksander III. potrdil njegovo nedolžnost in privilegije reda. Z oslabljenim vidom in načetim zdravjem je v visoki starosti predal vodstvo reda svojemu nasledniku Rogerju ter izrekel redovne zaobljube. Umrl je v Sempringhamu leta 1189, star več kot sto let.

Češčenje in zavetništvo

Papež Inocenc III. ga je leta 1202 razglasil za svetnika na prošnjo canterburyjskega nadškofa Huberta Walterja. Njegove relikvije so slovesno prenesli na častno mesto v cerkvi v Sempringhamu, ki je postala znano božjepotno središče. V splošnem rimskem koledarju se njegov god obhaja 4. februarja, v nekaterih krajevnih koledarjih pa 11. februarja.

Isti dan, 4. februarja, godujejo tudi