Preskoči na vsebino
Krščanska Resničnost

Svetniki › 7. stoletje › Življenjepisi › Sveti Magno iz Oderza

Sveti Magno iz Oderza
Klikni za povečavo
×
Sveti Magno iz Oderza
Sveti Magno iz Oderza. Vir slike: Wikimedia Commons

SVETNIK · ŠKOF

Sveti Magno iz Oderza

God
6. oktobra
Obdobje
7. stoletje
Smrt
670.

Življenje

Sveti Magno se je rodil v Oderzu v starodavni pokrajini Benečiji konec šestega stoletja. Od zgodnje mladosti je prejel strogo krščansko vzgojo, po duhovniškem posvečenju pa se je odlikoval z modrostjo in krotkostjo, zato je bil izbran in posvečen za škofa mesta Oderzo. Vendar se je v prvi polovici sedmega stoletja mir v tem kraju prekinil, ko so arijski Langobardi pod kraljem Rotarijem vdrli v Benečijo in razdejali mesto Oderzo.

V teh strašnih trenutkih propada se je sveti Magno izkazal kot resnični pastir: večino svojega preživelega stada je odpeljal na varno, zapustil razdejano mesto in se umaknil proti lagunam Jadranskega morja. Ob izlivu reke Piave je ustanovil novo mesto in škofijski sedež, ki ga je poimenoval Herakleja v čast bizantinskemu cesarju Herakliju. Tam je obnovil cerkveno življenje in ponudil zatočišče beguncev. Magno je odigral presudno vlogo tudi pri samih začetkih Benetk: po trdnem izročilu je dal zgraditi kar osem prvih cerkva v beneški laguni, med katerimi izstopajo cerkev svetega Petra v Castellu, cerkev svetih apostolov in cerkev svete Justine. Vodil je škofijo z veliko modrostjo vse do svoje blažene smrti v Herakleji okoli leta 670.

Češčenje in zavetništvo

God svetega Magna iz Oderza obhajamo 6. oktobra. Rimski martirologij navaja njegov spomin v Benečiji kot škofa, ki se je po padcu Oderza pod Langobarde umaknil z večjim delom svojega stada, ustanovil novo mesto Heraklejo ter dal zgraditi osem cerkva v Benetkah. Njegove relikvije so kasneje prenesli v Benetke in jih položili v cerkev svetega Jeremije. V umetnosti je upodobljen v škofovskem oblačilu z mitro in pastirsko palico, v roki pa drži model mesta z več cerkvami. Je zavetnik beguncev, izgnancev, graditeljev in mesta Benetke.

Isti dan, 6. oktobra, godujejo tudi