Preskoči na vsebino
Krščanska Resničnost

Svetniki › 11. stoletje › Življenjepisi › Blaženi Viktor III.

BLAŽENI · PAPEŽ

Blaženi Viktor III.

God
16. septembra
Obdobje
11. stoletje

Življenje

Blaženi Viktor III., rojen kot Dauferij okoli leta 1027 v knežji družini v Beneventu, je že od mladosti težil za meniškim poklicem. Potem ko mu je oče padel v boju z Normani, je pobegnil pred dogovorjeno poroko ter po mnogih nasprotovanjih družine vstopil v samostan svete Sofije v Beneventu in si prevzel ime Deziderij. V želji po strožji askezi je bival na Tremitih in v puščavi Majelle, papež sveti Leon IX. pa je prepoznal njegove sposobnosti in mu zaupal pogajanja z Normani. Leta 1055 je Deziderij vstopil v skupnost Monte Cassina, konec leta 1057 pa so ga menihi soglasno izvolili za opata. Papež Nikolaj II. ga je posvetil v kardinala duhovnika.

Kot opat Monte Cassina je Deziderij postal eden največjih obnoviteljev te slavne opatije. Polnih trideset let je modro upravljal samostan, ki je pod njegovim vodstvom narasel na dvesto menihov. Iz temeljev je obnovil cerkev in samostanska poslopja, odprl prepisovalsko šolo, v kateri so prepisali nešteta dela cerkvenih očetov in klasičnih piscev, ter postavil veličastno baziliko, ki jo je leta 1071 posvetil papež Aleksander II.. Imel je izjemen vpliv na normanske vladarje, posredoval pri sklepanju miru in jih privedel v zavezništvo s Svetim sedežem. Bil je tesen sodelavec papeža svetega Gregorja VII., čeprav je vedno težil k blažjim, miroljubnim rešitvam sporov. Ko je Gregor VII. leta 1085 umiral v Salernu, je označil Deziderija za najprimernejšega naslednika.

Deziderij je vztrajno zavračal papeško čast in bežal pred njo. Šele pod pritiskom so ga kardinali na binkošti, 24. maja 1086, na silo odvlekli v cerkev svete Lucije in mu oblekli papeška oblačila pod imenom Viktor III.. Štiri dni zatem je moral pred cesarskimi privrženci zapustiti Rim ter je v Terracini odložil insignije in se umaknil na Monte Cassino. Šele na sinodi v Capui spomladi leta 1087 je popustil prošnjam duhovščine in normanskih knezov. Posvečen in umeščen je bil v baziliki svetega Petra 9. maja 1087, potem ko so Normani pregnali cesarskega protipapeža. V avgustu istega leta je vodil sinodo v Beneventu in potrdil cerkvene reforme proti laični investituri. Težko bolan se je dal prenesti na Monte Cassino, kjer je določil svojega naslednika v opatiji in predlagal kardinala Oda (prihodnjega Urbana II.) za papeža. V miru je umrl v samostanu Monte Cassino 16. septembra 1087.

Češčenje in zavetništvo

Češčenje blaženega Viktorja III. se je začelo kmalu po njegovi smrti, papež Benedikt XIII. pa je leta 1727 uradno odobril obhajanje njegovega godu. Njegov god se obhaja 16. septembra. Njegovo telo počiva v cerkvi opatije Monte Cassino. V umetnosti je upodobljen v papeških oblačilih s tiaro, v roki pa drži knjigo svojih Dialogov ali maketo bazilike Monte Cassina.

Isti dan, 16. septembra, godujejo tudi