Preskoči na vsebino
Krščanska Resničnost

Svetniki › 11. stoletje › Življenjepisi › Sveti Willigis

Sveti Willigis
Klikni za povečavo
×
Sveti Willigis
Sveti Willigis. Vir slike: Wikimedia Commons

SVETNIK · ŠKOF

Sveti Willigis

God
23. februarja
Obdobje
11. stoletje
Smrt
1011.

Življenje

Sveti Viligiz je izhajal iz skromne družine, a je zahvaljujoč svoji bistrosti in pobožnosti pridobil odlično izobrazbo. Zaradi svojih redkih kreposti je vstopil v službo cesarja Otona I. ter leta 971 postal kancler Nemčije. Cesar Oton II. ga je leta 975 imenoval za nadškofa v Mainzu in cesarskega nadkanclerja, istega leta pa je od papeža Benedikta VII. prejel palij in naslov primasa Nemčije. Kot ugleden pastir in državnik je okronal Otona III. v Aachenu ter Henrika II. v Mainzu, predsedoval pa je tudi pomembni sinodi v Frankfurtu leta 1007, na kateri je bila ustanovljena bamberška škofija.

Znano je bilo njegovo izvrstno pridiganje, od svoje duhovščine pa je zahteval temeljito teološko izobrazbo in sveto življenje. Vselej je gojil sinovsko zvestobo Rimski Cerkvi. Ko je izbruhnil spor glede pristojnosti nad samostanom v Gandersheimu s škofom v Hildesheimu, se je Viligiz v vroči gorečnosti umaknil s sinode, vendar je kmalu pokazal pravo krščansko ponižnost ter se leta 1007 javno in prostovoljno odpovedal vsem svojim zahtevam in sprejel papeževo odločitev. V svoji nadškofiji je neumorno gradil poti, mostove ter pospeševal umetnost. V Mainzu je postavil veličastno stolnico, posvečeno svetemu Martinu, ter cerkvi svetega Štefana in svetega Viktorja, pri čemer je pomagal številnim samostanom. Umrl je v Gospodu 23. februarja 1011.

Češčenje in zavetništvo

God svetega Viligiza obhajamo 23. februarja, ponekod pa tudi 18. aprila. Pokopan je v cerkvi svetega Štefana v Mainzu, ki jo je sam postavil. Verniki ga častijo kot zavetnika Mainza in vzgled cerkvenega pastirja, ki združuje modro upravljanje z globoko ponižnostjo. V sakralni umetnosti je upodobljen v nadškofovski obleki s kolesom na grbu, v spomin na njegovo skromno poreklo in delavnost.

Isti dan, 23. februarja, godujejo tudi