SVETNIK · DUHOVNIK
Sveti Bernard Mentonski
- God
- 15. junija
- Obdobje
- 11. stoletje
- Smrt
- 1081.
Življenje
Sveti Bernard Mentonski se je rodil leta 923, po izročilu v gradu Menthon blizu Annecyja v Savoji, v premožni in plemiški družini. Pridobil je odlično izobrazbo, ko pa mu je oče ponudil častno in donosno poroko, jo je Bernard zavrnil ter se odločil svoje življenje popolnoma posvetiti Bogu in Cerkvi. Dal se je pod vodstvo Petra, arhidiakona v Aosti, in bil kmalu posvečen v duhovnika. Zaradi svoje učenosti in zglednih kreposti je bil leta 966 postavljen za arhidiakona v Aosti ter prevzel vodenje škofije pod vodstvom krajevnega škofa.
Ko je gledal nevednost in poganske ostanke med prebivalci gorskih območij Alp, se je Bernard z vsem srcem posvetil njihovemu spreobrnjenju. Polnih dvainštirideset let je neumorno oznanjal evangelij po alpskih dolinah in razširil luč krščanske vere v številne kraje Lombardije, pri čemer je privedel neštete duše h Kristusu in storil mnoga čudovita dela.
Njegovo najbolj znano delo je povezano z nevarnimi gorskimi prelazi. Že od nekdaj je pot čez Peninske Alpe povezovala dolino Aoste s švicarskim Valaisom, na smeri, ki je danes znana kot Veliki sveti Bernard. Ta prelaz je bil večji del leta pod globokim snegom, izpostavljen strašnim viharjem in plazovom, vendar so po njem neprestano hodili francoski in nemški romarji na grobove apostolov v Rim. Da bi zavaroval in rešil popotnike, je Bernard leta 962 na najvišji točki prelaza, na višini skoraj dva tisoč petsto metrov, ustanovil samostan in gostišče. Nekaj let pozneje je postavil še eno gostišče na Malem svetem Bernardu. Vodstvo teh hiš je zaupal regularnim kanonikom svetega Avguština, za kar je prejel potrditev Svetega sedeža v Rimu. Ta gostišča so postala zatočišča usmiljenja, v katerih so redovniki s pomočjo posebej izurjenih psov v največjih snežnih viharjih reševali premražene in izgubljene popotnike. Zadnje delo njegovega življenja je bila sprava med sprtima plemičema, katerih spor je grozil s prelivanjem krvi. Umrl je v Novari leta 1008 in bil pokopan v križnem hodniku samostana svetega Lovrenca.
Čudeži
V času dolgotrajnega apostolskega delovanja v Alpah in Lombardiji je Gospod njegovo oznanjevanje spremljal s številnimi čudeži ozdravljenj bolnikov in osvobajanja stiskanih od zlih sil, s čimer je potrdil resničnost Božje besede, ki jo je oznanjal.
Češčenje in zavetništvo
Sveti Bernard se je častil od dvanajstega stoletja v Piemontu, papež Inocenc XI. pa ga je kanoniziral leta 1681. Njegov god obhajamo 15. junija. Papež Pij XI. ga je razglasil za nebeškega zavetnika planincev, alpinistov in prebivalcev Alp. V cerkveni umetnosti se upodablja v kanoniškem oblačilu s križem ali palico, pogosto s psom ob nogah ter z zvezanim zmajem ali demonom, kar označuje izkoreninjenje poganskih zablod v Alpah.
Isti dan, 15. junija, godujejo tudi
- Blaženi Alojzij Marija Palazzolo, duhovnik 19. stoletje
- Sveta Barbara Cui Lianzhi, mučenka 19. stoletje
- Sveta Benilda Kordovska, mučenka 9. stoletje
- Sveta Germana Cousin, devica 17. stoletje
- Sveti Abraham iz Clermont-Ferranda, redovnik 5. stoletje
- Sveti Amos, prerok Stara zaveza
- Sveti Isfrid iz Ratzeburga, škof 13. stoletje
- Sveti Landelin iz Lobbesa, opat 7. stoletje
- Sveti Lotar iz Séeza, škof 8. stoletje
- Sveti Vid, mučenec 4. stoletje
- Blaženi Peter Snow, duhovnik, in Radulf Grimston, mučeniki 16. stoletje
- Blaženi Toma Scryven, redovnik in mučenec 16. stoletje
- Sveti Hezihij, mučenec 4. stoletje