Preskoči na vsebino
Krščanska Resničnost

Svetniki › 1. stoletje › Življenjepisi › Blažena Devica Marija

Blažena Devica Marija
Klikni za povečavo
×
Blažena Devica Marija
Blažena Devica Marija. Vir slike: Wikimedia Commons

KRALJICA VSEH SVETNIKOV · BOŽJA MATI IN MATI CERKVE

Blažena Devica Marija

God
1. januarja
Obdobje
1. stoletje

Življenje

Blažena Devica Marija, Bogorodica in Mati Cerkve, zavzema edinstveno in najvzvišenejše mesto v zgodovini odrešenja človeškega rodu. Celotna Stara zaveza s svojimi prerokbami, podobami in pralikom opozarja na njen prihod in na sad njenega telesa, Odrešenika sveta Jezusa Kristusa. Že na samih začetkih človeške zgodovine, po padcu prastarskih staršev, je Bog izrekel Protoevangelij, obljubo zmage nad zlom: »Sovraštvo bom vpeljal med tebe in ženo, med tvoj zarod in njen zarod; ta ti bo strl glavo, ti pa mu boš prežal na peto« (1 Mz 3,15In sovraštvo stavim med tebe in ženo, in med seme tvoje in njeno seme: to ti stare glavo, ti pa mu stareš peto.). Ta žena, ki stoji v trajnem in popolnem sovraštvu s staro kačo, hudičem, je Blažena Devica Marija, njen zarod pa Kristus Gospod, ki je s svojo smrtjo in vstajenjem za vedno zlomil oblast greha in pekla. Prerok Izaija je stoletja vnaprej napovedal njeno deviško materinstvo kralju Ahazu: »Glej, devica bo spočela in rodila sina ter mu dala ime Emanuel, Bog z nami« (Iz 7,14Zatorej vam da Gospod sam znamenje: Glej, devica bo spočela in rodila sina, in imenovala bo ime njegovo Imanuel.). Prerok Mihej je označil kraj Odrešenikovega rojstva in Marijino vlogo pri dopolnitvi obljube: »A ti, Betlehem Efrata, najmanjši med Judovimi rodovi, iz tebe mi bo izšel tisti, ki bo vladal v Izraelu; njegov izvir je od nekdaj, od večnih dni. Zato jih bo prepustil do časa, ko bo porodila tista, ki mora roditi« (Mh 5,1-2). Starozavezni praliki, kakor goreči grm, ki gori, pa ne zgori (2 Mz 3,2In prikaže se mu angel GOSPODOV v plamenu ognja iz sredi grma; in pogleda, in glej, grm gori v ognju, pa grm ne zgori.), Gideonovo runo, prepojeno z nebeško roso (Sod 6,37-38glej, položim runo na gumno: ako bode rosa le na samem runu, po vsej zemlji pa suho, tedaj spoznam, da rešiš Izraela po moji roki, kakor si govoril.), in skrinja zaveze, prevlečena s čistim zlatom, v kateri je prebivala Božja navzočnost, so živo napovedovali njeno nedotaknjeno čistost, svetost in božje materinstvo.

Po stanovitnem cerkvenem izročilu, ki ga beležijo zgodnji očetje in sveti pisci, kakor sta Janez Damaščan in Gregor Niški, sta bila Marijina starša sveti Joahim in sveta Ana, pobožna zakonca iz Davidovega kraljevskega rodu. Dolgo sta bila brez otrok ter sta v visoki starosti z vztrajno molitvijo, postom in solzami od Boga izprosila dar otroka. Iz njunega svetega zakona se je rodila Marija, vnaprej obvarovana vsakega madeža izvirnega greha zaradi zaslug prihodnjega Odrešenika človeškega rodu. V starosti treh let so jo starši privedli v jeruzalemski tempelj in jo tam darovali Gospodu, kjer je v molitvi, skritosti in posvetitvi rasla pred obličjem Najvišjega do svoje zrelosti. Po Božjem načrtu je bila zaročena s pravičnim Jožefom, prav tako potomcem slavnega Davidovega rodu, da bi Devica in njeno spočeto Dete imela zakonitega varuha in rednika (Lk 1,27k devici, zaročeni možu, ki mu je bilo ime Jožef, iz hiše Davidove, in devici je bilo ime Marija.; Mt 1,18-25Jezusa Kristusa rojstvo je bilo pa tako: Ko je bila mati njegova Marija zaročena z Jožefom, se pokaže, preden sta se sešla, da je noseča od svetega Duha.).

V polnosti časov je Bog poslal nadangela Gabriela v galilejsko mesto Nazaret k Devici Mariji. Angel je stopil k njej in jo pozdravil z besedami, ki odmevajo v večnost: »Pozdravljena, milosti polna, Gospod je s teboj!« (Lk 1,28§ In angel pride k njej in reče: Zdrava, z milostjo obdarovana! Gospod je s teboj, blagoslovljena si med ženami.). Ob angelskem oznanilu, da bo po zasenčenju Svetega Duha spočela in rodila Sina Najvišjega, je Marija v globoki ponižnosti in popolni pokorščini vere odgovorila: »Glej, Gospodova dekla sem, zgodi se mi po tvoji besedi!« (Lk 1,38Marija pa reče: Glej, dekla sem Gospodova; zgodi se mi po besedi tvoji! In angel odide od nje.). V tem trenutku je Večna Božja Beseda postala meso v njenem deviškem telesu. Sveta Devica se je nato v naglici odpravila v judejsko pogorje na obisk k svoji sorodnici Elizabeti, ki je v starosti spočela Janeza Krstnika (Lk 1,39-40Odpravi pa se Marija te dni in gre jadrno v gore, v mesto Judovo,). Ko je Elizabeta zaslišala Marijin pozdrav, se je dete v njenem telesu vzradostilo, sama pa se je napolnila s Svetim Duhom ter vzkliknila: »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa! Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda?« (Lk 1,42-43in zakliče z močnim glasom in reče: Blagoslovljena si ti med ženami, in blagoslovljen je sad telesa tvojega.). Ob teh besedah je Marija izrekla svojo veličastno hvalnico Bogu: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku, kajti ozrl se je na nizkost svoje dekle: glej, od zdaj me bodo blagrovali vsi rodovi« (Lk 1,46-48In Marija reče: Duša moja poveličuje Gospoda,).

Zaradi cesarskega povelja o popisu prebivalstva se je Marija s svetim Jožefom odpravila iz Nazareta v Davidovo mesto Betlehem (Lk 2,1-5Zgodi se pa tiste dni, da izide povelje od cesarja Avgusta, naj se popiše ves svet.). Ker zanju ni bilo prostora v prebivališču, je v siromašni pastirski votlini rodila svojega Prvorojenca, ga povila v plenice in položila v jasli (Lk 2,6-7Zgodi se pa, ko sta bila tam, da se dopolnijo dnevi, da porodi.). Angeli so pastirjem oznanili Božjo slavo, z vzhoda pa so prispeli modri, ki jih je vodila zvezda, da bi se poklonili novorojenemu Kralju ter mu darovali darove: zlato, kadilo in miro (Mt 2,1-11Ko se je pa Jezus rodil v Betlehemu Judejskem, v dneh Heroda kralja, glej, pridejo modrijani z Jutrovega v Jeruzalem,). Ko je minilo štirideset dni, se je sveta družina odpravila v jeruzalemski tempelj, da bi Dete darovala Gospodu (Lk 2,22In ko se jima dopolnijo dnevi očiščevanja po postavi Mojzesovi, ga prineso v Jeruzalem, da ga postavijo pred Gospoda,). Tam ju je pričakal pravični starec Simeon, vzel Jezusa v naročje in hvalil Boga, Mariji pa napovedal njeno soudeležbo pri Odrešenikovi daritvi: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje, pa tudi tvojo lastno dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src« (Lk 2,34-35In blagoslovi ju Simeon in reče Mariji, materi njegovi: Glej, ta je postavljen v padec in v vstajenje mnogim v Izraelu in za znamenje, kateremu se bo nasprotovalo).

Kmalu zatem je hudobni kralj Herod sklenil umoriti Dete, zato je angel v spanju naročil Jožefu, naj vzame Dete in njegovo mater ter zbeži v Egipt (Mt 2,13-14Ko so pa oni odpotovali, glej, prikaže se angel Gospodov Jožefu v spanju, rekoč: Vstani in vzemi dete in mater njegovo, pa beži v Egipt in ostani tam, dokler ti ne povem, kajti Herod bo iskal deteta, da bi ga pogubil.). Sveta družina je prenašala stiske tujine in pregnanstva vse do Herodove smrti, zatem pa se je vrnila v Nazaret (Mt 2,19-23Ko je pa Herod umrl, glej, prikaže se v spanju angel Gospodov Jožefu v Egiptu, rekoč:). Ko je bilo Jezusu dvanajst let, so ob prazniku pashe šli v Jeruzalem (Lk 2,41-42In njegovi starši so hodili vsako leto v Jeruzalem na velikonočni praznik.). Ob vrnitvi je deček ostal v mestu brez vednosti staršev; Marija in Jožef sta ga z bolečino v srcu iskala tri dni, dokler ga nista našla v templju, kjer je sedel sredi učiteljev, jih poslušal in spraševal (Lk 2,43-46In ko so dopolnili praznične dni in se napotili domov, je ostal deček Jezus v Jeruzalemu; in njegovi starši tega niso vedeli.). Na Marijino vprašanje, zakaj jima je to storil, je Jezus odgovoril: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« (Lk 2,49On jima pa reče: Kaj, da sta me iskala? Nista li vedela, da moram biti v tem, kar je Očeta mojega?). Marija je vse te dogodke in besede skrbno ohranila in premišljevala v svojem srcu, medtem ko je Jezus napredoval v modrosti, rasti in milosti pri Bogu in pri ljudeh (Lk 2,51-52Ter gre ž njima in pride v Nazaret, in bil jima je pokoren. In mati njegova je hranila vse te besede v srcu svojem.).

Na začetku Odrešenikovega javnega delovanja se je Marija udeležila svatbe v Kani Galilejski (Jn 2,1-2In tretji dan je bila ženitnina v Kani Galilejski, in mati Jezusova je bila tam.). Ko je opazila zadrego novoporočencev, se je z materinskim posredovanjem obrnila na svojega Sina: »Vina nimajo« (Jn 2,3In ko zmanjka vina, reče mati Jezusova njemu: Vina nimajo.). Nato je strežnikom naročila z besedami, ki ostajajo trajno opozorilo vsakemu kristjanu: »Karkoli vam poreče, storite!« (Jn 2,5Mati njegova reče služabnikom: Karkoli vam poreče, storite.). Na njeno prošnjo je Jezus spremenil vodo v najboljše vino ter razodel svoje božansko veličastvo in njegovi učenci so verovali vanj (Jn 2,11Ta začetek čudežev je storil Jezus v Kani Galilejski in je razodel slavo svojo; in verovali so vanj učenci njegovi.).

Marija je zvesto spremljala Jezusovo pot odrešenja, poslušala njegovo oznanilo in bila priča njegovim delom. Vrhunec njenega zemeljskega trpljenja se je zgodil na Kalvariji. Medtem ko so se učenci razbežali, je Marija neomajno stala pod križem svojega križanega Sina ter združevala svojo materinsko bolečino z njegovo neskončno spravno daritvijo za grehe sveta (Jn 19,25Stale so pa pri križu Jezusovem mati njegova in sestra matere njegove, Marija Klopova, in Marija Magdalena.). V teh najtežjih trenutkih se je Jezus s križa ozrl na svojo Mater in ljubljenega učenca Janeza ter rekel Materi: »Žena, glej, tvoj sin!«, zatem pa učencu: »Glej, tvoja mati!« (Jn 19,26-27Ko torej ugleda Jezus mater in učenca, katerega je ljubil, da tu stoji, reče materi svoji: Žena, glej, sin tvoj!). S temi besedami je Gospod v osebi apostola Janeza Mariji zaupal celoten človeški rod in svojo Cerkev ter jo postavil za duhovno Mater vseh vernikov.

Po Kristusovem slavnem vstajenju in vnebohodu je bila Marija v dvorani zadnje večerje v Jeruzalemu zbrana z apostoli: »Vsi ti so enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Marijo, Jezusovo materjo, in z njegovimi brati« (Apd 1,14Vsi ti so bili ene misli stanovitni v molitvi, z ženami in Marijo, materjo Jezusovo, in z brati njegovimi.). S svojo molitvijo in materinsko ljubeznijo je podpirala mlado Cerkev v pričakovanju Očetove obljube, dokler ni na binkoštni dan Sveti Duh v ognjenih jezikih prišel nad navzoče (Apd 2,1-4In ko pride petdeseti dan, so bili vsi ene misli skupaj.).

Po binkoštih je Marija živela pod sinovsko skrbjo apostola Janeza v Jeruzalemu, po izročilu pa je nekaj časa prebivala tudi v Efezu. Ko se je bližal konec njenega zemeljskega življenja, so se v Jeruzalemu po apostolskem izročilu na čudežen način zbrali apostoli z vseh koncev sveta, da bi jo pospremili. Blažena Devica je mirno zaspala v Gospodu, njeno deviško telo pa so položili v grob v vrtu Getsemani. Ko so apostoli pozneje odprli grobnico na prošnjo apostola Tomaža, ki je prispel kasneje, so našli prazen grob, iz katerega se je širil prijeten vonj cvetlic. Bogorodica je bila ob koncu svojega zemeljskega življenja s telesom in dušo vzeta v nebeško slavo, kjer je bila kronana za Kraljico nebes in zemlje ter stoji na desnici svojega Sina kot trajna priprošnjica človeškega rodu.

Čudeži

Čudežna dela Božje vsemogočne milosti so spremljala Blaženo Devico Marijo od samega trenutka njenega spočetja. Največji čudež zgodovine odrešenja se je zgodil v njenem telesu, ko je po Svetem Duhu na povsem nadnaraven način spočela učlovečenega Božjega Sina ter ostala pred porodom, med porodom in za vedno po porodu nedotaknjena Devica. Prvi javni čudež našega Gospoda Jezusa Kristusa, spremenitev vode v vino na svatbi v Kani Galilejski, se je zgodil prav na njeno materinsko prošnjo in posredovanje (Jn 2,1-11In tretji dan je bila ženitnina v Kani Galilejski, in mati Jezusova je bila tam.). S tem je Gospod že na zemlji izpričal moč priprošnje svoje Presvete Matere.

Skozi dolgo zgodovino Cerkve se je Bogorodica neprestano razodevala kot skrbna Mati, tolažnica in pomočnica krščanskega ljudstva ter obiskovala zemljo v številnih prikazovanjih, ki jih je Cerkev natančno preučila in potrdila kot pristne vire milosti. Leta 1531 se je v Mehiki na hribu Tepeyac prikazala revnemu domorodcu svetemu Juanu Diegu kot Gospa iz Guadalupeja. Kot trajno znamenje in nerazložljiv čudež je na njegovem plašču iz agavinih vlaken ostala vtisnjena njena nebeška podoba, ki se še danes popolnoma ohranjena časti v tamkajšnji baziliki; to prikazovanje je privedlo do čudežnega in bliskovitega spreobrnjenja milijonov domorodcev v katoliško vero.

Leta 1858 se je v francoskem mestu Lurd, v votlini Massabielle, Presveta Devica osemnajstkrat prikazala sveti Bernardki Soubirous ter razodela svoje ime z besedami: »Jaz sem Brezmadežno Spočetje.« Po Marijinem naročilu je Bernardka z rokami izkopala zemljo, iz katere je privrel studenec vode, ob katerem so se do danes zgodila nešteta čudežna telesna ozdravljenja neozdravljivih bolezni ter nešteta duhovna spreobrnjenja, ki jih stroge zdravniške komisije in cerkvene oblasti potrjujejo kot nadnaravna Božja dela.

Leta 1917 se je v portugalski Fatimi Gospa prikazala pastirčkom Luciji, Francu in Jacinti ter pozvala človeštvo k molitvi rožnega venca, pokori in posvetitvi njenemu Brezmadežnemu Srcu za mir na svetu in spreobrnjenje grešnikov. Ob zadnjem prikazovanju, 13. oktobra 1917, se je pred več kot sedemdeset tisoč pričami zgodil znameniti sončni čudež, ko je sonce zaplesalo na nebu, spreminjalo barve in se bliskovito spuščalo proti zemlji ter v hipu posušilo do kože premočene ljudi in blatna tla, kar so potrdili celo tedanji protiverski novinarji.

Cerkev je priznala tudi druga velika prikazovanja, kakor tista v La Salettu leta 1846, prikazovanja Čudodelne svetinje sveti Katarini Labouré v Parizu leta 1830 ter prikazovanja v Beauraingu in Banneuxu v Belgiji v tridesetih letih dvajsetega stoletja. V vseh marijanskih božjepotnih svetiščih po svetu se že stoletja beležijo nešteti čudeži: slepi spregledujejo, hromi hodijo, umirajoči ozdravljajo od neozdravljivih bolezni, zakrknjeni grešniki pa se v solzah kesajo in vračajo k svetim zakramentom po njeni mogočni priprošnji.

Češčenje in zavetništvo

Katoliško češčenje Blažene Device Marije sloni na neomajnih temeljih Svetega pisma in apostolskega izročila, Cerkev pa ga je slovesno potrdila s štirimi velikimi marijanskimi dogmami. Prva je dogma o Božjem materinstvu, s katero je bilo na koncilu v Efezu leta 431 slovesno opredeljeno, da je Presveta Devica v resnici Bogorodica (Theotokos), saj je v svojem telesu spočela in rodila drugo božansko osebo, učlovečenega Božjega Sina. Druga je dogma o njenem vselejšnjem Devištvu, ki izpoveduje, da je Marija ostala devica pred porodom, med porodom in po porodu. Tretjo dogmo, o Brezmadežnem spočetju, je slovesno razglasil papež Pij IX. z bulo Ineffabilis Deus 8. decembra 1854 ter potrdil, da je bila Blažena Devica Marija od prvega trenutka svojega spočetja po posebni Božji milosti in predpravici glede na zasluge Jezusa Kristusa obvarovana vsakega madeža izvirnega greha. Četrto dogmo, o Marijinem vnebovzetju s telesom in dušo, je razglasil papež Pij XII. z apostolsko konstitucijo Munificentissimus Deus 1. novembra 1950, s čimer je bila potrjena večstoletna vera Cerkve v poveličanje Božje Matere. Sveti papež Pavel VI. je Marijo razglasil tudi za Mater Cerkve ter s tem poudaril njeno trajno materinsko varstvo nad celotnim Božjim ljudstvom.

Liturgično leto Rimskokatoliške cerkve je prepleteno s prazniki v čast Blaženi Devici Mariji. Najslovesnejši praznik se obhaja 1. januarja, v božični osmini, kot slovesni praznik Svete Božje Matere Marije. Med letom Cerkev z veliko pobožnostjo obhaja Gospodovo oznanjenje Mariji 25. marca, obiskovanje Device Marije 31. maja, Veliki šmaren oziroma Vnebovzetje 15. avgusta, Mali šmaren oziroma Marijino rojstvo 8. septembra ter Brezmadežno spočetje 8. decembra. Posebej se obhajajo tudi spomini Lurške Matere Božje 11. februarja, Fatimske Gospe 13. maja, Karmelske Matere Božje 16. julija, Marije Snežne 5. avgusta, Brezmadežnega Srca Marijinega, Marijinega imena 12. septembra, Žalostne Matere Božje 15. septembra ter Rožnovenske Matere Božje 7. oktobra.

Med najbolj priljubljenimi molitvami krščanskega ljudstva izstopa sveti rožni venec, premišljevanje veselih, svetlih, žalostnih in častitljivih skrivnosti Kristusovega in Marijinega življenja, s katerim so bile v zgodovini krščanstva izprošene tolike zmage nad zlom. Vsak dan zjutraj, opoldne in zvečer zvonovi katoliških cerkva vabijo verne k molitvi Angel Gospodov, s katero se spominjajo trenutka učlovečenja. V lavretanskih litanijah verniki že stoletja vzklikajo Gospe z najvzvišenejšimi vzdevki ter jo imenujejo Mati prečista, Mati dobrega sveta, Ogledalo pravice, Sedež modrosti, Posoda duhovna, Skrivnostna roža, Davidov stolp, Hiša zlata, Skrinja zaveze, Vrata nebeška, Zgodnja danica, Zdravje bolnikov, Pribežališče grešnikov, Tolažnica žalostnih, Pomočnica kristjanov in Kraljica miru.

Po vsem svetu so bila postavljena veličastna marijanska svetišča, kamor se zgrinjajo milijoni romarjev, kakor so bazilika Santa Maria Maggiore v Rimu ter svetišča v Guadalupeju v Mehiki, Lurdu v Franciji, Fatimi na Portugalskem, Čenstohovi na Poljskem, Loretu v Italiji in Aparecidi v Braziliji. Tudi slovenski narod goji globoko in prisrčno pobožnost do Matere Božje ter se ji že stoletja priporoča v svojih osrednjih romarskih svetiščih, med katerimi izstopajo Brezje z milostno podobo Marije Pomagaj, Sveta Gora pri Gorici, Ptujska Gora ter številna druga romarska središča po vseh slovenskih pokrajinah.

Posebno mesto v srcih katoliških vernikov ima Medžugorje v Hercegovini, kjer se od 24. junija 1981 Gospa časti kot Kraljica miru. Na Hribu prikazovanj in na Križevcu ter v župnijski cerkvi svetega Jakoba milijoni romarjev z vsega sveta molijo rožni venec, pristopajo k sveti spovedi in se klanjajo pred Najsvetejšim zakramentom, zato Medžugorje upravičeno imenujejo spovednica sveta. Sveti sedež je 19. septembra 2024 z noto Dikasterija za nauk vere »Kraljica miru« podal pozitivno oceno duhovne izkušnje Medžugorja (nihil obstat) ter izpostavil obilne duhovne sadove: spreobrnjenja, vračanje k zakramentom, številne duhovne poklice in prenovo družinske molitve.

V krščanski umetnosti se Bogorodica upodablja na nešteto načinov: kot mlada Devica v trenutku oznanjenja, kot Mati z malim Jezusom v naročju, ki blagoslavlja svet, kot Žalostna Mati Božja (Pietà), ki v naročju drži mrtvo telo svojega božanskega Sina, snetega s križa, ali kot Brezmadežna in Kraljica nebes, oblačena v sonce, z luno pod nogami ter s kruno iz dvanajstih zvezd na glavi, medtem ko z nogo tepta glavo peklenske kače (Razod 12,1). Njene barve so tradicionalno bela, simbol deviške čistosti, in modra, simbol nebeške slave in milosti.

Blažena Devica Marija je zavetnica celotnega človeškega rodu, vesoljne Cerkve, neštetih škofij, držav, mest in narodov, krščanskih družin, mater, nosečnic, otrok, redovnih skupnosti, misijonarjev, popotnikov, mornarjev, letalcev, bolnikov in umirajočih. K njeni materinski priprošnji se kristjani zatekajo v vsaki življenjski stiski, prepričani o resničnosti starodavne molitve svetega Bernarda, da še nikoli ni bilo slišati, da bi bila katera koli duša, ki se je zatekla pod njeno varstvo, zapuščena.

Isti dan, 1. januarja, godujejo tudi