BLAŽENA · DEVICA
Blažena Katarina Tekakwitha
- God
- 17. aprila
- Obdobje
- 17. stoletje
Življenje
Sveta Katarina Tekakwitha, imenovana "Lilija Mohawkov", se je rodila leta 1656 v vasi Ossernenon (današnji Auriesville v zvezni državi New York) v deželi Mohawkov. Njen oče je bil poganski mohawški poglavar, mati pa krščanska pripadnica plemena Algonkinov, ki so jo ujeli in poročili s poglavarjem. Ko je bilo Katarini štiri leta, je njeno vas prizadela strašna epidemija črnih koz ter pomorila njenega očeta, mater in mlajšega brata. Mala Katarina je preživela, vendar ji je bolezen trajno poškodovala vid in ji na obrazu pustila globoke brazgotine. Zaradi slabega vida je dobila ime Tekakwitha, kar v jeziku njenega ljudstva pomeni "tista, ki otipava pot pred seboj".
Posvojil jo je stric, ugleden poglavar, ki je bil izrazit nasprotnik krščanstva. Čeprav so jo vzgajali v tradicionalnem duhu njenega plemena, se je Tekakwitha odlikovala po skromnosti, prizadevnosti, molčečnosti in izogibanju razpuščenim običajem. Ko so v vas prišli francoski jezuitski misionarji, se je v njenem srcu prebudila vera, o kateri ji je nekdaj šepetala mati. Zavrnila je vse poskuse strica in sorodnikov, da bi jo omožili, saj se je v srcu odločila ohraniti devištvo za Boga, čeprav tedaj še ni bila krščena.
Ko se je zaupala očetu Jacquesu de Lambervillu, je vneto obiskovala verouk ter na samo veliko noč, 5. aprila 1676, slovesno prejela zakrament svetega krsta in krščansko ime Katarina (Kateri). Njen krst je izzval silno jezo sorodnikov in sovaščanov: bila je izpostavljena nenehnim grožnjam, posmehu, lakoti in trpinčenju. Prepovedovali so ji odhod v cerkev in ji ob nedeljah odrekali hrano, ker ni hotela delati na Gospodov dan. Ko se je njeno življenje znašlo v neposredni nevarnosti, je s pomočjo krščanskih staroselcev peš pobegnila skozi divjino ter prehodila stotine kilometrov do jezuitskega misijona Kahnawake blizu Montreala v Kanadi.
V Kahnawaku je Katarina našla mir in se povsem posvetila Bogu. Na praznik Gospodovega oznanjenja leta 1679 je izpovedala slovesno zaobljubo večnega devištva, kot prva med severnoameriškimi staroselci. Njeno življenje je bilo izpolnjeno z neprestano molitvijo, češčenjem pred tabernakljem, ljubeznijo do bolnikov in strogo pokoro za zveličanje svojega ljudstva. Ko je zbolela za hudo boleznijo, je umrla v štiriindvajsetem letu starosti, 17. aprila 1680, z zadnjimi besedami: "Jezus, ljubim te!"
Čudeži
Samo nekaj minut po njeni blaženi smrti se je pred očmi navzočih jezuitov in zbranih domačinov zgodil osupljiv čudež: hude brazgotine od koz so z njenega obraza povsem izginile, njen obraz pa je postal čudežno sijoč, bel in angelsko lep. Njen grob je takoj postal vir številnih ozdravljenj, njena videnja pa so prinašala tolažbo vernikom Nove Francije.
Češčenje in zavetništvo
Za svetnico jo je razglasil papež Benedikt XVI. 21. oktobra 2012, potem ko jo je papež Janez Pavel II. leta 1980 razglasil za blaženo. Njen god obhajamo 17. aprila (v Združenih državah Amerike 14. julija). Njene relikvije počivajo v svetišču svete Kateri Tekakwithe v Kahnawaku v Kanadi. Je zavetnica ekologije, narave, domorodnih ljudstev Amerike, sirot in preganjanih zaradi vere.
Isti dan, 17. aprila, godujejo tudi
- Blažena Klara Gambacorti, redovnica 15. stoletje
- Blažena Marija Ana od Jezusa Navarro de Guevara, devica 17. stoletje
- Blaženi Jakob iz Cerqueta, duhovnik 14. stoletje
- Sveti Akacij Melitenski, škof 5. stoletje
- Sveti Donan z Eigga, opat, in štiriinpetdeset tovarišev, mučeniki 7. stoletje
- Sveti Inocent iz Tortone, škof 4. stoletje
- Sveti Pantagat iz Viennea, škof 6. stoletje
- Sveti Robert iz Molesmeja, opat 12. stoletje
- Blaženi Henrik Heath, duhovnik in mučenik 17. stoletje
- Sveti Elija, duhovnik, Pavel in Izidor, redovnika, mučeniki 9. stoletje
- Sveti Peter, diakon, in Hermogen, mučenci 4. stoletje
- Sveti Robert iz La Chaise-Dieu, opat 11. stoletje
- Sveti Simon bar Sabas, škof in mučenec 4. stoletje
- Sveti Ustazad in številni drugi perzijski mučenci, mučenci 4. stoletje