SVETNIK · DUHOVNIK IN MUČENEC
Sveti Henry Morse
- God
- 1. februarja
- Obdobje
- 17. stoletje
- Smrt
- 1645.
Življenje
Sveti Henrik Morse se je rodil leta 1595 v protestantski družini v kraju Brome v grofiji Suffolk v vzhodni Angliji. Šolal se je v Cambridgeu, nato pa je v Londonu začel študij prava. V tem času je od blizu pričeval nepokolebljivi veri in mučeništvu katoliških duhovnikov, ko pa se je njegov starejši brat spreobrnil v katoliško vero, je tudi Henrik začel globoko preizpraševati svojo versko pot. Leta 1614, po očetovi smrti, je odpotoval v Flandrijo ter bil v Angleškem kolegiju v Douaiju 5. junija istega leta slovesno sprejet v naročje Katoliške cerkve.
Kmalu se je moral vrniti v domovino zaradi družinskih zadev, vendar so ga v Dovru priprli, ker je zavrnil prisego kraljeve zvestobe, ki je nasprotovala papeževemu primatu. V ječi je preživel štiri leta, izpuščen pa je bil s splošno amnestijo kralja Jakoba Prvega, ki je vključevala trajni izgon iz Anglije. Vrnil se je v Douai, nato pa je bil konec leta 1618 napoten v Angleški kolegij v Rimu, kjer je pod lažnim imenom Henrik Claxon nadaljeval filozofski in teološki študij. Za duhovnika je bil posvečen v Rimu leta 1624 ter nato vstopil v Družbo Jezusovo.
Že v juniju 1624 je bil poslan v angleško misijonsko delo. Deloval je v okolici Newcastlea, tajno obiskoval katoliške družine in jim delil zakramentalno tolažbo. Ko je v mestu izbruhnila kuga, je požrtvovalno stregel bolnikom. Aretirali so ga v aprilu 1626, ko so oblasti pri njem našle rožni venec. Ker je znova zavrnil prisego sporne prisege, je bil zaprt v gradu York. Tamo je preživel tri leta v težkih razmerah, v zaporu pa je pod vodstvom souslužabnika jezuita očeta Johna Robinsona končal svoj noviciat in izpovedal redovne zaobljube. Iz ječe je bil ponovno izgnan iz Anglije ter je nekaj časa služil kot duhovni oskrbnik angleških in irskih vojnikov v Flandriji.
V domovino se je ponovno vrnil proti koncu leta 1633 in deloval v revnih predelih Londona. Ko je London leta 1635 in 1636 prizadela strašna kuga, se je oče Henrik z blaženim Janezom Southworthom predal junaškemu služenju okuženim. Obiskoval je na stotine družin, delil hrano, zdravila in zakramente, sam pa se je trikrat okužil in čudežno prebolel bolezen. Zaradi te požrtvovalnosti jih je ljudstvo poimenovalo duhovnika kuge. Ponovno je bil aretiran v februarju 1636 in odpeljan v Newgate. Na sojenju je bil spoznan za krivega, ker je bil posvečen duhovnik, vendar je bil izrek sodbe preložen. V zaporu je izrekel slovesne redovne zaobljube, leta 1637 pa je bil na posredovanje kraljice Henriete Marije izpuščen ob visoki varščini.
Ko je bil leta 1641 razglašen nov kraljevi razglas, s katerim je bil ukazan izgon vseh duhovnikov, je oče Henrik prostovoljno odšel na celino, da bi osvobodil svoje poroke. Toda ljubezen do zaupane črede ga je leta 1643 vrnila v severno Anglijo sredi državljanske vojne. Po letu in pol neumornega dela v Cumberlandu so ga ujeli parlamentarni vojaki. Po morju so ga poslali v London in ga znova zaprli v Newgate. Na obnovljenem sojenju v januarju 1645 je bil na podlagi prejšnje sodbe obsojen na smrt. Dne 1. februarja 1645 je bil odpeljan na morišče v Tyburnu. Pred usmrtitvijo je zmolil številne molitve in izpričal, da z veseljem preliva kri za vero in rimskega škofa. Obesili so ga in nato razsekali.
Čudeži
Med njegovim življenjem in strežbo bolnikom so mnogi prejeli ozdravljenje po njegovi molitvi in blagoslovu, sam pa je trikrat nepojasnjeno ozdravel od smrtonosne kuge. Po njegovem mučeništvu leta 1647 je zabeleženo, da so bile mnoge osebe, ki so jih obsedli zli duhovi, osvobojene ter so prejele duhovno in telesno olajšanje, ko so nanje položili relikvije svetega Henrika.
Češčenje in zavetništvo
Sveti Henrik Morse se v Rimskokatoliški cerkvi obhajuje 1. februarja, na dan njegovega rojstnega dne za nebesa, skupaj z drugimi angleškimi mučenci pa se časti tudi 25. oktobra ter 4. maja. Na dan njegovega mučeništva v Tyburnu so mu francoski in portugalski veleposlanik ter grof Egmont izkazali posebno počastitev, služabniki pa so namakali robce v njegovi preliti mučeniški krvi. Te relikvije so skrbno hranili med katoličani. Za blaženega ga je razglasil papež Pij Enajsti 15. decembra 1929, za svetega pa papež Pavel Šesti 25. oktobra 1970 v okviru Štiridesetih mučenikov Anglije in Walesa. V angleškem mestu Diss mu je posvečena župnijska cerkev. V ikonografiji se upodablja v jezuitskem habitu z mučeniško palmo, vislicami ali raspelom, verniki pa ga kličejo kot zavetnika v času nalezljivih bolezni in epidemij.
Isti dan, 1. februarja, godujejo tudi
- Blažena Anna Michelotti, devica 19. stoletje
- Blaženi Andrej Conti iz Segnija, duhovnik 14. stoletje
- Blaženi Conor O'Devany, škof, in Patrik O'Loughran, duhovnik, mučenci 17. stoletje
- Blaženi Luigi Variara, duhovnik 20. stoletje
- Sveta Brigida, opatinja 6. stoletje
- Sveta Verdijana, devica in puščavnica 13. stoletje
- Sveti Agripin iz Le Puya, škof in mučenec 7. stoletje
- Sveti Pavel Hong Yŏng-ju in Janez Yi Mun-u, mučenci 19. stoletje
- Sveti Pavel iz Saint-Paul-Trois-Châteauxa, škof 5. stoletje
- Sveti Raimundo de Fitero, opat 12. stoletje
- Sveti Severin, škof 4. stoletje
- Sveti Trifun, mučenec 3. stoletje
- Blažena Marie-Anne Vaillot in šestinštirideset tovarišic, mučenke 18. stoletje
- Blaženi Reginald iz Saint-Gillesa, duhovnik 13. stoletje
- Sveti Janez iz Saint-Maloa, škof 19. stoletje
- Sveti Sigebert III., kralj 7. stoletje
- Sveti Urs iz Aoste, duhovnik 6. stoletje