Preskoči na vsebino
Krščanska Resničnost

Svetniki › 17. stoletje › Življenjepisi › Sveti Robert Bellarmino

Sveti Robert Bellarmino
Klikni za povečavo
×
Sveti Robert Bellarmino
Sveti Robert Bellarmino. Vir slike: Wikimedia Commons

SVETNIK · ŠKOF IN CERKVENI UČITELJ

Sveti Robert Bellarmino

God
17. septembra
Obdobje
17. stoletje
Smrt
1621.

Življenje

Sveti Robert Bellarmino se je rodil 4. oktobra 1542 v plemiški, a osiromašeni družini v Montepulcianu v Toskani. Bil je sin Vincenza Bellarmina in Cinzie Cervini, sestre papeža Marcela II. Že od zgodnje mladosti se je odlikoval z bistrostjo uma, pesniškim darom in ljubeznijo do latinskih klasikov, a se je kljub možnosti posvetnega vzpona in očetovemu nasprotovanju odločil posvetiti življenje Bogu. Septembra 1560 je vstopil v noviciat Družbe Jezusove v Rimu. Študiral je v Rimu, Firencah in Mondovìju, bogoslovne študije pa je nadaljeval v Padovi in dokončal na znameniti univerzi v Louvainu v Flandriji, kjer je bil leta 1570 posvečen v duhovnika.

V Louvainu je postal prvi jezuitski profesor teologije, poučeval je o nauku svetega Tomaža Akvinskega ter si pridobil velik ugled kot predavatelj in pridigar, katerega besede so privabljale tako katoliške kot protestantske poslušalce. Papež Gregor XIII. ga je leta 1576 poklical v Rim in mu poveril novoustanovljeno stolico za kontroverze na Rimskem kolegiju. Sad njegovega dolgotrajnega in predanega dela je bilo monumentalno večzvezkovno delo Razprave o spornih vprašanjih krščanske vere zoper krivoverce našega časa, ki je postalo glavno apologetsko oporište katoliške prenove po vsej Evropi. S svojimi spisi je jasno in blago, z močjo Svetega pisma, cerkvenega izročila in razuma, branil katoliški nauk, zaradi česar so ga sodobniki imenovali kladivo heretikov.

Leta 1592 je postal rektor Rimskega kolegija, bil pa je tudi duhovni vodja svetemu Alojziju Gonzagi, ki ga je z ljubeznijo spremljal vse do njegove blažene smrti. Sodeloval je tudi pri delu za merodajno izdajo Vulgate, tako imenovano Klementinsko Biblijo. Papež Klement VIII. ga je leta 1599 imenoval za kardinala z besedami, da Božja Cerkev nima njemu enakega po učenosti. Leta 1602 je bil posvečen v nadškofa v Capui. Kot pastir je dosledno uresničeval prenovitvene odloke tridentinskega koncila, pridigal ljudstvu, obiskoval župnije in se posvečal ubogim. Po treh letih je bil poklican nazaj v Rim, kjer je kot zanesljiv svetovalec več papežev služil v rimskih kongregacijah ter skrbel za čistost vere in obrambo pravic Svetega sedeža. Kljub kardinalski časti je živel v strogi osebni skromnosti in preprostosti, brez vsakega razkošja. Izčrpan od dolgotrajnega dela in starosti je izročil dušo Gospodinu v Rimu 17. septembra 1621.

Češčenje in zavetništvo

Sveti Robert Bellarmino se obhajuje 17. septembra, na dan svoje smrti. Njegovi posmrtni ostanki počivajo v cerkvi svetega Ignacija v Rimu, v bližini groba svetega Alojzija Gonzage, kot si je sam želel za časa življenja. Za blaženega ga je razglasil papež Pij XI. leta 1923, isti papež pa ga je 29. junija 1930 uvrstil med svetnike ter ga leta 1931 razglasil za cerkvenega učitelja. V krščanski umetnosti je upodobljen v kardinalski obleki ali jezuitskem habitu, s peresom, knjigami svojih teoloških razprav in razpelom. Verniki ga časte kot nebeškega zavetnika katehetov, bogoslovcev, kanonikov in cerkvenih učnih ustanov.

Isti dan, 17. septembra, godujejo tudi