Preskoči na vsebino
Krščanska Resničnost

Svetniki › 17. stoletje › Življenjepisi › Sveta Jacinta Marescotti

Sveta Jacinta Marescotti
Klikni za povečavo
×
Sveta Jacinta Marescotti
Sveta Jacinta Marescotti. Vir slike: Wikimedia Commons

SVETNICA · DEVICA

Sveta Jacinta Marescotti

God
30. januarja
Obdobje
17. stoletje
Smrt
1640.

Življenje

Sveta Jacinta Marescotti se je rodila 16. marca 1585 v gradu Vignanello blizu Viterba v Italiji, v plemiški družini grofa Marcantonija Mariscottija in Ottavije Orsini. Pri krstu je dobila ime Klarisa. Vzgojena je bila v samostanu svetega Bernardina v Viterbu, kjer je njena starejša sestra že izpovedala redovne zaobljube. Čeprav je v otroštvu kazala pobožnost, je z odraščanjem postajala vse bolj nagnjena k izpraznjenosti, razkošju in posvetnim zabavam. Pri dvajsetih letih je gojila upanje, da se bo poročila z markizom Capizucchijem, vendar je ta zaprosil njeno mlajšo sestro Hortenzijo. Globoko prizadeta in ogorčena se je Klarisa v jezi odločila oditi v samostan svetega Bernardina v Viterbu ter prevzela redovno ime sestra Jacinta.

Njen vstop v samostan ni bil sad iskrenega duhovnega poklica, temveč želje, da bi prikrila svoj ponos in razočaranje. Očetu je odprto priznala, da noče zapustiti posvetnega razkošja, zato je zahtevala, da ji sobe v samostanu uredi kot knežje stanovanje. Polnih deset let je sestra Jacinta živela v samostanu sablažnjivo in lahkomiselno življenje: nosila je obleke iz najfinejše svile, imela lastno kuhinjo in osebne strežnice, sprejemala posvetne obiske ter se izogibala skupni redovni disciplini. Vendar je kljub tej izpraznjenosti v njenem srcu tlel iskrena vera in sinovska odanost Blaženi Devici Mariji.

Leta 1615 jo je prizadela huda in nevarna bolezen. Ko ji je samostanski spovednik prišel podelit sveto obhajilo, zgrožen nad razkošjem njenih prostorov, ji je odrekel odvezo in jo ostro opomnil, naj se spreobrne. Globoko pretresena je Jacinta prebedela noć v gorkih solzah in molitvi pred križem ter vzkliknila: »Moj Bog, daj smisel mojemu življenju, daruj mi rešenje!«. Doživela je popolno notranje spreobrnjenje. Naslednji dan je v samostanski jedilnici pred celotno skupnostjo pokleknula, javno izpovedala svoje grehe in prosila za odpustek.

Odpovedala se je vsem svojim dragocenostim, oblekla ubožen, pokarpan habit, slekla obutev ter do konca življenja hodila bosa, hranjena le s kruhom in vodo. Dni in noči je preživljala v molitvi, strogih bdjenjih in hudi telesni pokori, ko se je klanjala Najsvetejšemu zakramentu ter premišljevala Jezusovo trpljenje. Iz svoje samostanske klavzure je razvila ogromno mrežo karitativne pomoči za najrevnejše v Viterbu. Ustanovila je dve laiški bratovščini, imenovani Sacconi: eno za zbiranje pomoči bolnikom, sramožljivim revežem in zapornikom, drugo pa za ustanovitev zavetišča za zapuščene starce. V času epidemije v mestu je pokazala heroično ljubezen, ko je stregla zbolelim. Umrla je v Viterbu 30. januarja 1640.

Čudeži

Sveta Jacinta je bila obdarjena z darom preroštva, z vpogledom v skrite misli in skrivnosti človeških src ter s čudovitimi videnji in zamaknjenostmi. Njena dolgotrajna in nadčloveška pokora ob minimalni prehrani je bila v postopku kanonizacije obravnavana kot trajen Božji čudež ohranitve življenja. Po njeni molitvi so ozdravljali številni bolniki v mestu, grešniki pa so se vračali k Bogu. Na dan njenega preminutja je ljudstvo v tolikšnem številu pohitelo k njenemu odru, da so ji redovnice morale trikrat zamenjati habit, ker so verniki rezali koščke njene obleke kot svete relikvije.

Češčenje in zavetništvo

God svete Jacinte Marescotti se obhajuje 30. januarja. Njeno telo počiva izpostavljeno češčenju v cerkvi samostana svetega Bernardina v Viterbu, ki danes nosi njeno ime. Papež Benedikt XIII. jo je razglasil za blaženo leta 1726, papež Pij VII. pa jo je svečano kanoniziral 14. maja 1807. Je sozavetnica mesta Vignanello skupaj s svetim Blažem. V likovni umetnosti se prikazuje v frančiškanskem habitu s trnovo krono na glavi, s križem v rokah in pokorniškim orodjem, pogosto obdana z reveži ali pred pokaznico z Najsvetejšim zakramentom.

Isti dan, 30. januarja, godujejo tudi