Preskoči na vsebino
Krščanska Resničnost

Svetniki › 17. stoletje › Življenjepisi › Sveti Francisco Solano

Sveti Francisco Solano
Klikni za povečavo
×
Sveti Francisco Solano
Sveti Francisco Solano. Vir slike: Wikimedia Commons

SVETNIK · DUHOVNIK

Sveti Francisco Solano

God
14. julija
Obdobje
17. stoletje
Smrt
1610.

Življenje

Sveti Francisco Solano se je rodil 10. marca 1549 v Montilli v škofiji Córdoba v Španiji v plemiški in pobožni družini Matea Sáncheza Solana in Ane Jiménez. Šolal se je pri jezuitih, toda prevzet od uboštva svetega Frančiška Asiškega je pri dvajsetih letih vstopil v noviciat manjših bratov v Montilli. Slovesne zaobljube je izpovedal leta 1569, v duhovnika pa je bil posvečen leta 1576 v Sevilli. Kot mlad redovnik je bival v samostanski kočici iz blata in trstičja ter preživljal noči v molitvi in postu. Ko je kuga prizadela mesti Montoro in Granado, je Francisco nesebično stregel bolnikom in umirajočim. Prizadeval si je za mučeništvo v Afriki, toda Previdnost mu je namenila delovno polje v Novem svetu.

Leta 1589 je odplul v Ameriko. Po prečkanju panamske ožine se je vkrcal na ladjo za Peru. Ladja je v strašnem viharju doživela brodolom in se razbila ob čereh, toda Francisco ni hotel stopiti v rešilni čoln, da bi ostal z zapuščenimi sužnji na razbitini ter jih tolažil in krščeval, dokler niso bili po treh dneh rešeni. Polnih dvajset let je preživel v misijonskem delu v nepreglednih pokrajinah Tucumána in Chaca v današnji Argentini in Paragvaju. Peš je premagoval prostrana ozemlja, iskal divja plemena in jim oznanjal Kristusa. Ker je bil odličen glasbenik, je domorodcem igral na violino in pel pobožne pesmi, s čimer je omehčal tudi najbolj trdosrčne. Zaradi neštetih čudežev in izjemnega uspeha so ga poimenovali Čudodelnik Novega sveta.

Okoli leta 1601 so ga premestili v Limo, kjer je postal gvardijan frančiškanskega samostana. Tam se je posvetil spreobrnjenju španskih priseljencev ter jih vabil k iskrenemu kesanju in opustitvi krivičnega življenja. Med pridigo v mestu Trujillo leta 1610 je javno napovedal uničenje mesta zaradi potresa, kar se je natanko uresničilo osem let pozneje. Ko je zaslutil svoj odhod s tega sveta, je v samostanu v Limi 14. julija 1610 izročil svojo dušo Gospodu, medtem ko so bratje peli hvalnice, vse mesto pa je jokalo za svojim dobrotnikom.

Čudeži

Gospod je svetega Francisca obdaril z neverjetnim darom jezikov: kljub številnim težkim domorodnim narečjem jih je v kratkem času vsa osvojil, izročilo pa poroča, da je pred pripadniki različnih plemen pogosto govoril v enem jeziku in vsi so ga popolnoma razumeli. Imel je čudovito oblast nad stvarstvom: gozdne ptice so sedale na njegove roke in pele z njim, divje zveri pa so se mu pokoravale. Med neko bikoborbo v mestu San Miguel je pobesneli bik pobegnil v mesto in širil strah med prebivalstvom, toda ko se je približal Franciscu, se je umiril, mu ponižno polizal roke in dovolil, da ga svetnik mirno odvede nazaj. V času svojega življenja v Španiji in Ameriki je s svojo molitvijo ozdravil neštete bolnike, napovedal pa je tudi natančen dan svoje smrti.

Češčenje in zavetništvo

Papež Klemen X. ga je leta 1675 razglasil za blaženega, papež Benedikt XIII. pa ga je 27. decembra 1726 prištel med svetnike. Njegov god se v splošnem koledarju obhaja 14. julija, v frančiškanskem redu pa 24. julija. Njegovo telo častijo v frančiškanski cerkvi v Limi. V umetnosti ga običajno upodabljajo v frančiškanskem habitu, s križem in violino v roki, obdanega z domorodci, ki ga s spoštovanjem poslušajo. Je glavni nebeški zavetnik Argentine, Bolivije, Čila, Paragvaja in Peruja, mesta Lime ter frančiškanskih misijonov.

Isti dan, 14. julija, godujejo tudi