SVETNIK · ŠKOF IN MUČENEC
Sveti Polikarp
- God
- 23. februarja
- Obdobje
- 2. stoletje
- Smrt
- 155.
ŠkofjeMučenciSplošni rimski koledar
Med najbolj čaščenimi: Najbolj čaščeni na angleškem območju
Življenje
Sveti Polikarp iz Smirne, škof Smirne in slavni mučenec, je bil neposredni učenec svetega apostola Janeza in zadnja živa priča apostolske dobe v drugem stoletju. Rojen okoli leta 69, je Polikarp že od zgodnje mladosti odraščal ob apostolih in tistih, ki so osebno videli Gospoda Jezusa Kristusa v mesu. Sveti Irenej Lionski, njegov vdani učenec, v pismu Florinu ganljivo opisuje, kako se jasno spominja kraja, kjer je blaženi Polikarp sedel in poučeval, njegove podobe, njegove hoje in besed, s katerimi je opisoval svoje pogovore s svetim Janezom in drugimi, ki so videli Gospoda. Sam sveti Janez ga je posvetil v škofa Cerkve v Smirni v Mali Aziji.
Polikarp je vodil smirensko Cerkev več kot pol stoletja kakor neomajen steber pravovernosti. Ko se je sveti Ignacij Antiohijski na poti v mučeništvo v Rimu mudil v Smirni, se je srečal s Polikarpom in mu pozneje poslal znamenito pismo, polno bratske ljubezni. Polikarp pa je napisal slavno Pismo Filipljanom, bogato z navedki iz svetih evangelijev ter pisem svetega Pavla in Petra, ter utrjeval vernike v krepostih in čistosti vere. Sredi drugega stoletja je v visoki starosti odpotoval v Rim k papežu Anicetu, da bi v bratskem duhu razpravljala o vprašanju dneva obhajanja velike noči. Čeprav sta ohranila vsak svoje običaje, sta ostala v popolnem miru in evharističnem občestvu; v Rimu je Polikarp s svojim pridiganjem spreobrnil številne krivoverce; ko ga je voditelj verskih zablod Marcion nekoč srečal in ga vprašal, ali ga prepozna, mu je Polikarp odkrito odgovoril: »Prepoznam prvorojenca satana!«.
Njegovo mučeništvo je opisano v znamenitem pismu smirenske Cerkve Cerkvi v Filomeliju, najstarejšem ohranjenem poročilu o mučeništvu po Novi zavezi. Ko je pod cesarjema Markom Avrelijem in Lucijem Verom izbruhnilo preganjanje in je pogumni mladenič Germanik daroval življenje v areni, je razjarjena poganska množica vzkliknila: »Poiščite Polikarpa!«. Na prošnjo vernikov se je Polikarp umaknil v podeželsko hišo, kjer je dan in noč molil za vse Cerkve po svetu, v videnju pa je videl vzglavnik pod svojo glavo v plamenih ter prerokoval, da bo živ sežgan. Ko so ga vojaki izsledili, jih je sprejel v miru, jim ponudil jed in pijačo ter prosil le za eno uro za molitev.
Privedli so ga v amfiteater v Smirni pred prokonzula Stacija Kvadrata in celotno množico; prokonzul ga je nagovarjal z besedami: »Usmili se svoje starosti! Prisezi pri cesarjevem geniju in prekolni Kristusa, pa te bom izpustil!«. Sveti Polikarp je tedaj izrekel svoje nesmrtne besede: »Šestinosemdeset let mu služim in nikoli mi ni storil nič žalega. Kako bi mogel sramotiti svojega Kralja, ki me je odrešil?«. Ko mu je prokonzul zagrozil z ognjem, je Polikarp odvrnil, da mu grozi z ognjem, ki gori eno uro in ugasne, saj ne pozna ognja prihodnje sodbe, pripravljenega za brezbožne. Privezali so ga na grmado, sveti starec pa je povzdignil oči proti nebu in izrekel veličastno hvalno molitev Očetu, ker ga je posvečal za vrednega prištetja k zboru mučencev in mu podelil delež pri Kristusovem keliha.
Čudeži
Ko so rablji prižgali grmado, se je plamen razvil v obliki ladijskega jadra ali loka okrog svetega telesa mučenca, ne da bi se ga dotaknil, iz ognja pa se ni širil vonj po sežganem mesu, temveč prijeten vonj po kadilu in dragocenih dišavah. Ko je poganski sodnik videl, da ga ogenj ne more uničiti, je rablju ukazal, naj pristopi in ga zabode z bodalom. Iz rane je pritekla tolikšna količina krvi, da je pogasila plamen grmade, kar je osupnilo zbrano pogansko množico.
Češčenje in zavetništvo
Rimski martirologij obhaja spomin svetega Polikarpa, škofa in mučenca, 23. februarja, na dan njegovega slavnega rojstva za nebesa leta 155. Pobožni smirenski kristjani so s spoštovanjem zbrali njegove kosti, dragocenejše od zlata in dragih kamnov, ter jih položili na častno mesto, kjer so se vsako leto z veseljem zbirali k obhajanju njegovega spomina. V sakralni umetnosti se upodablja v škofovskih oblačilih z mitro in palico sredi plamenov grmade, v roki pa drži mučeniško palmo in knjigo svojih pisem. Je glavni zavetnik mesta Izmir (starodavne Smirne) ter priprošnjik proti opeklinam in požarom.
Isti dan, 23. februarja, godujejo tudi
- Blažena Giuseppina Vannini, devica 20. stoletje
- Blažena Rafaela Ybarra de Vilallonga, mati družine 19. stoletje
- Blaženi Vincenc Frelichowski, duhovnik in mučenec 20. stoletje
- Sveta Milburga iz Wenlocka, opatinja 8. stoletje
- Sveti Willigis, škof 11. stoletje
- Blaženi Ludvik Mzyk, duhovnik in mučenec 20. stoletje
- Blaženi Nikolaj Tabouillot, duhovnik in mučenec 18. stoletje
- Sveti Janez Žetevnik, redovnik 11. stoletje
- Sveti Siner (Siren), mučenec 4. stoletje