Preskoči na vsebino
Krščanska Resničnost

Svetniki › 2. stoletje › Življenjepisi › Sveti Justin

Sveti Justin
Klikni za povečavo
×
Sveti Justin
Sveti Justin. Vir slike: Wikimedia Commons

SVETNIK · FILOZOF IN MUČENEC

Sveti Justin

God
1. junija
Obdobje
2. stoletje

Življenje

Sveti Justin, filozof in mučenec, se je rodil okoli leta 100 v Flaviji Neapolu, starodavnem Šekemu v palestinski Samariji, v družini s poganskimi koreninami. Kot mladenič plemenitega duha in žejen spoznanja je iskal polnost modrosti v različnih filozofskih šolah tistega časa. Najprej se je učil pri stoiškem učitelju, toda ko je spoznal, da pri njem ne more spoznati Boga, se je obrnil k peripatetiku, ki je kmalu zahteval plačilo ter s tem dokazal, da ni resnični ljubitelj modrosti. Pitagorejec je od njega zahteval predznanje glasbe, astronomije in geometrije, zato je Justin nazadnje prešel k platonistom, katerih nauk o duhovnem svetu ga je nekaj časa navduševal.

Njegovo iskanje je doživelo prelomnico, ko je nekega dne med sprehodom po morski obali srečal skrivnostnega starca. Ta moder mož mu je pojasnil, da človeška modrost ne more z lastnimi močmi doseči polnosti spoznanja Boga, ampak je treba poslušati preroke, ki so navdihnjeni od Svetega Duha napovedali prihod Kristusa. Globok vtis je na Justina pustilo tudi življenje samih kristjanov; ko je opazoval njihovo neustrašnost pred smrtjo in stanovitnost v preizkušnjah, je spoznal, da ljudje, ki tako sveto živijo, ne morejo biti v zmotah. Okoli leta 130 se je spreobrnil v krščanstvo, saj je v Kristusu prepoznal celotno in končno Modrost.

Po spreobrnitvi je Justin ohranil filozofski plašč in postal neutruden apologet. Deloval je v Efezu, kjer je vodil znameniti pogovor z Judom Trifonom, nato pa je odšel v Rim. V Večnem mestu je odprl krščansko šolo v bližini Timotejevih kopeli pri nekem Martinu, učil učence resnice vere in razpravljal s poganskimi misleci. Med njegovimi nasprotniki je izstopal kinični filozof Krescent, mož nečimrnosti in hrupa, ki ga je neprestano preganjal.

Justin je cesarju Antoninu Piju in rimskemu senatu poslal svojo znano prvo apologijo, nato pa še drugo, v katerih je zavračal poganske obtožbe proti kristjanom, predstavil lepoto krščanskega bogoslužja, krsta in evharistije ter branil dostojanstvo Kristusovega nauka. Okoli leta 165, v času cesarja Marka Avrelija, je bil Justin z nekaj svojimi učenci prijet in priveden pred prefekta Junija Rustika. Ko je prefekt zahteval, naj darujejo bogovom, je Justin odločno odvrnil: »Nihče pri zdravi pameti ne zapušča pobožnosti zaradi brezbožnosti«. Prefektu, ki mu je grozil s krutimi mukami, je Justin odgovoril, da je njihova edina želja pretrpeti muke za Gospoda Jezusa Kristusa, da bi prejeli odrešenje na njegovem vesoljnem sodišču. Vsi mučenci so enoglasno izpovedali svojo vero, nato pa so bili bičani in z obglavljenjem prejeli zmagoslavni venec mučeništva.

Češčenje in zavetništvo

Cerkev obhaja god svetega Justina 1. junija po Rimskem martirologiju. Papež Leon XIII. je v njegovo čast sestavil mašo in brevir ter razširil njegovo bogoslužno češčenje na vesoljno Cerkev. Justin je ostal zapisan kot eden najpomembnejših cerkvenih očetov drugega stoletja ter utemeljitelj krščanske filozofije in apologetike.

V krščanski umetnosti se upodablja v filozofskem plašču, pogosto s knjigo svojih spisov v eni in mučeniško palmo v drugi roki, včasih s peresom, s katerim je branil vero pred cesarskimi oblastmi. Je zavetnik krščanskih filozofov, apologetov, profesorjev, teologov in predavateljev, ki se zatekajo k njegovi priprošnji za dar modrosti, jasnosti v oznanjevanju resnice in poguma v obrambi krščanskih načel.

Isti dan, 1. junija, godujejo tudi