Preskoči na vsebino
Krščanska Resničnost

Svetniki › 2. stoletje › Življenjepisi › Sveti Anicet

SVETNIK · PAPEŽ

Sveti Anicet

God
20. aprila
Obdobje
2. stoletje

Življenje

Sveti Anicet, papež in mučenec, je vodil rimsko Cerkev v drugem stoletju, od okoli 157 do približno 168, kot naslednik papeža Pija I.. Bil je doma iz mesta Emesa v Siriji, njegovo vodenje Večnega mesta pa se je odvijalo v času velikih teoloških vrenj in rasti Cerkve. V času njegovega pontifikata je Rim postal pravo središče krščanskega sveta, kamor so prihajali številni ugledni verniki in učitelji iz celotnega cesarstva.

V tistem času je Rim obiskal sveti Hegesip, prvi krščanski zgodovinar, ki je v svojih spisih zabeležil neprekinjeno apostolsko nasledstvo rimskih škofov ter poudaril vrhovno veljavo Rimskega sedeža. Prav tako je v Večno mesto v visoki starosti prišel sveti Polikarp, škof Smirne in učenec svetega apostola Janeza, da bi se s papežem Anicetom posvetoval o vprašanju dneva obhajanja praznika velike noči. Maloazijske Cerkve so pasho obhajale prav na štirinajsti dan meseca nisana, medtem ko je bila rimska navada obhajati veliko noč vedno na nedeljo po prvi spomladanski polni luni.

Čeprav se Anicet in Polikarp nista mogla zediniti glede poenotenja tega običaja, sta ohranila popoln mir in neločljivo bratsko ljubezen. Evzebij v Cerkveni zgodovini poroča, da je papež Anicet iz globokega spoštovanja dovolil svetemu starcu Polikarpu, da je v rimski skupnosti vodil obhajanje svete evharistije. Obenem se je Anicet odločno zoperstavil zmotam gnostikov Valentina, Marcina in Kerdona, ki so s svojimi krivimi nauki poskušali zapeljati rimske vernike. Po zvestem služenju zaupani čredi je Anicet prejel mučeniški venec za ime Jezusa Kristusa v času cesarja Marka Avrelija.

Češčenje in zavetništvo

Rimski martirologij obhaja spomin svetega Aniceta, papeža, 20. aprila (medtem ko se je v starejših koledarjih omenjal tudi 16. in 17. aprila). Cerkev ga časti kot modrega pastirja, ki je ohranil edinost in ljubezen med Cerkvami kljub razlikam v bogoslužnih običajih ter obranil pravovernost pred gnostičnimi krivoverstvi. V sakralni umetnosti se upodablja v zgodnjekrščanskih papeških oblačilih s tiaro, v roki pa drži knjigo pashalnih spisov in papeški križ. Je zavetnik sirskih kristjanov, cerkvenih predstojnikov in delavcev na področju cerkvene edinosti.

Isti dan, 20. aprila, godujejo tudi