SVETNIK · PAPEŽ
Sveti Viktor I.
- God
- 28. julija
- Obdobje
- 2. stoletje
Življenje
Sveti Viktor I., papež in mučenec, je vodil Rimsko cerkev od leta 189 do 198 ali 199, v prelomnem obdobju drugega stoletja. Bil je rodom iz rimske Afrike, sin Feliksa, ter je ostal zapisan kot prvi rimski prvoposvečenec afriškega porekla in prvi, ki se je v uradnih spisih Rimske cerkve posluževal latinskega jezika. V času njegovega pontifikata je krščanska skupnost v Rimu doživela precejšnje zunanje umirjenje, zlasti med vladanjem cesarja Komoda in v prvih letih Septimija Severja. Pobožna krščanka Marcija, ki je imela vpliv na dvoru cesarja Komoda, je poklicala papeža Viktorja in zaprosila za seznam izgnanih rimskih krščanov, ki so bili obsojeni na prisilno delo v rudnikih na Sardiniji. Papež ji je izročil seznam, nakar je bila dosežena njihova osvoboditev, med povratniki pa je bil tudi kasnejši papež Kalist. Mnogi ugledni in premožni državljani ter cesarski dvorjani so v tem času sprejeli krščanstvo.
Vendar pa so Viktorjev pontifikat zaznamovali hudi notranji nemiri in boj za edinost vere. Najpomembnejše vprašanje je bila usklajenost obhajanja praznika velike noči, Kristusovega vstajenja. Verniki, ki so prišli iz maloazijskih pokrajin, so po navadi obhajali veliko noč na sam štirinajsti dan meseca nizana, ne glede na to, na kateri dan v tednu je padel ta datum, ter so sledili tako imenovani kvartodecimanski praksi. Rimska cerkev in velika većina drugih krščanskih skupnosti pa so veliko noč praznovale vedno v nedeljo po pomladni polni luni, na dan Gospodovega slavnega vstajenja od mrtvih.
Papež Viktor I. se je odločil uvesti popolno edinost v celotni Cerkvi. Od škofa Polikrata Efeškega je zahteval, naj skliče škofe maloazijske pokrajine za razpravo o tem vprašanju. Sam Viktor je v Rimu sklical zbor italskih škofov, kar predstavlja prvo zgodovinsko znano rimsko sinodo. Pisma so prihajala z vseh strani krščanskega sveta: iz Palestine, s škofovskega zbora, ki sta mu predsedovala Teofil Cezarejski in Narcis Jeruzalemski, iz Ponta pod vodstvom Palmusa, iz Galije, kjer je vodil sveti Irenej Lionski, ter iz Mezopotamije in Korinta. Vsi ti so soglasno sporočili, da se mora velika noč obhajati izključno v nedeljo. Viktor je kot vrhovni poglavar Katoliške cerkve pozval maloazijske škofe, naj opustijo svojo navado in sprejmejo splošno cerkveno prakso pod grožnjo izključitve iz cerkvenega občestva.
Ko se je Polikrat uprl, je sveti Irenej Lionski papežu poslal pismo, v katerem je priznal nedeljsko obhajanje velike noči kot edino pravilno, vendar je modro svetoval blagost in ohranitev miru z maloazijskimi cerkvami ter spomnil, da so prejšnji rimski škofje ohranjali občestvo kljub razlikam v navadah. Viktor je upošteval bratski nasvet, rimska praksa obhajanja velike noči v nedeljo pa je postopoma postala splošno pravilo za celotno Cerkev.
Papež se je prav tako odločno boril proti krivoverstvom, ki so ogrožala čistost apostolskega nauka. Izobčil je iz Cerkve usnjarja Teodota iz Bizanca, ki je krivoverno učil, da je bil Kristus le navaden človek, obdarjen z Božjo močjo pri krstu. Zavrnil je tudi zablode maloazijskega razkolnika Blasta ter odstavil rimskega duhovnika Florina, ki je zapadel v gnozaistične zablode. Sveti Hieronim naziva papeža Viktorja za prvega latinskega pisca v Cerkvi ter omenja njegova spisa o pashalnem vprašanju in veri. Ko je zvesto varoval apostolsko čredo, je izročil svojo dušo Gospodu in pretrpel mučeništvo za njegovo ime.
Češčenje in zavetništvo
God svetega Viktorja I., papeža, se obhajuje 28. julija, kot bilježi Rimski martirologij. Cerkev ga češče kot odločnega Kristusovega namestnika, ki je utrdil nedeljsko obhajanje Gospodovega vstajenja in obranil božanstvo našega Odrešenika pred heretičnimi napadi. V sakralni umetnosti se prikazuje v papeških oblačilih s tiaro in papeško palico, ko v roki drži knjigo pashalnih določil ali kelih s hostijo. Verniki se k njemu zatekajo za edinost Cerkve in vztrajnost v obrambi pravovernega nauka.
Isti dan, 28. julija, godujejo tudi
- Sveti Akacij Mlajši iz Mileta, mučenec 4. stoletje
- Sveti Botvid, mučenec 12. stoletje
- Sveti Nazarij in Kelz, mučenca 4. stoletje
- Sveti Prohor, Nikanor, Timon, Parmen in Nikolaj, diakoni 1. stoletje
- Sveti Kamelijan iz Troyesa, škof 6. stoletje
- Sveti Melhior García Sampedro, škof in mučenec 19. stoletje
- Sveti Samson iz Dola, škof in opat 6. stoletje