Preskoči na vsebino
Krščanska Resničnost

Svetniki › 16. stoletje › Življenjepisi › Blaženi José de Anchieta

Blaženi José de Anchieta
Klikni za povečavo
×
Blaženi José de Anchieta
Blaženi José de Anchieta. Vir slike: Wikimedia Commons

BLAŽENI · DUHOVNIK

Blaženi José de Anchieta

God
9. junija
Obdobje
16. stoletje
Smrt
1597.

Življenje

Sveti José de Anchieta, v zgodovini imenovan apostol Brazilije in oče brazilske književnosti, se je rodil 19. marca 1534 v mestu San Cristóbal de La Laguna na otoku Tenerife na Kanarskih otokih. Izhajal je iz plemiške družine baskovskega porekla. Njegov oče Juan López de Anchieta je bil v sorodu s svetim Ignacijem Lojolskim, materi pa je bilo ime Mencia Díaz de Clavijo y Llarena. Pri štirinajstih letih je odšel na Portugalsko na Univerzo v Coimbri, kjer je z velikim uspehom študiral humanistične vede in filozofijo.

1. maja 1551 je vstopil v Družbo Jezusovo. Med noviciatom si je s strogimi pokorami hudo spodkopal zdravje, saj je utrpel poškodbo hrbtenice, zaradi katere je ostal trajno sključen. Da bi si opomogel, so ga predstojniki leta 1553 poslali v Novi svet. Ko je prispel v Brazilijo, je začel svoje apostolsko delo, ki je trajalo več kot štiri desetletja. 25. januarja 1554 je na planoti Piratininga ustanovil jezuitski kolegij svetega Pavla, okoli katerega se je kmalu razvilo mesto São Paulo. Leta 1565 je sodeloval tudi pri ustanovitvi mesta Rio de Janeiro.

José je bil izjemen jezikoslovec in književnik: odlično je obvladal latinščino, kastiljščino in portugalščino, v kratkem času pa se je naučil domorodnega jezika tupi. Sestavil je prvo slovnico jezika tupi, prevedel katekizem ter zložil pobožne hvalnice in drame, ki so jih domorodci uprizarjali na prostem. Ko so izbruhnili hudi vojaški spopadi med kolonizatorji in domorodci, združenimi v konfederacijo Tamoyo, se je Anchieta prostovoljno ponudil za talca, da bi omogočil mirovna pogajanja. V ujetništvu je preživel nekaj mesecev v nenehni nevarnosti, da ga bodo ubili. V tem ujetništvu je v čast Božji Materi spesnil znamenito pesnitev z več kot štiri tisoč latinskimi verzi, pri čemer jih je s palico pisal v morski pesek in si jih vtisnil v spomin.

Po sklenitvi miru je bil leta 1566 v Salvadorju de Bahii posvečen v duhovnika. Opravljal je službo rektorja kolegija v Riu de Janeiru in provinciala Družbe Jezusove v Braziliji med letoma 1577 in 1587. Odločno se je postavil v bran domorodcev pred nasiljem in suženjstvom. Zaradi šibkosti in starosti se je umaknil v naselbino Reritiba (danes Anchieta), kjer je v nenehni molitvi in miru umrl 9. junija 1597, v štiriinšestdesetem letu starosti.

Čudeži

Gospod je blaženega Joséja de Anchieto obdaril z izjemnimi čudodelnimi in mističnimi milostmi, tako da so ga že za življenja klicali veliki čudodelnik. Divje gozdne ptice in zveri so prihajale k njemu ter poslušale njegove ukaze, ptice pa so letele nad njim in mu delale senco, ko je hodil pod žgočim soncem. Ko je molil na morski obali, so se morski valovi čudežno umikali in puščali suha tla okoli njega. Bolniki so ozdraveli že ob samem dotiku njegovega redovniškega oblačila. Imel je dar preroštva in videnja oddaljenih dogodkov, sobratje pa so ga pogosto videli obsijanega z nadnaravno nebeško svetlobo, ko je bil zatopljen v motrenje. Domorodci so ga klicali »leteči sveti duhovnik« zaradi neverjetne hitrosti, s katero je premagoval velikanske razdalje, da bi pomagal bolnim.

Češčenje in zavetništvo

Sveti José de Anchieta je pokopan v cerkvi v Vitórii. Papež Janez Pavel II. ga je 22. junija 1980 slovesno razglasil za blaženega. Papež Frančišek ga je 3. aprila 2014 s postopkom enakovredne kanonizacije razglasil za svetnika za vso Cerkev. Njegov liturgični god obhajamo 9. junija. V krščanski umetnosti je upodobljen v črnem jezuitskem talarju, pogosto s križem v roki, peresom in knjigo slovnice ali pesmi, obdan z gozdnimi pticami in domorodnimi otroki, ki jih poučuje v veri. Češčen je kot apostol Brazilije.

Isti dan, 9. junija, godujejo tudi