SVETNIK · PAPEŽ
Sveti Pij V.
- God
- 30. aprila
- Obdobje
- 16. stoletje
Med najbolj čaščenimi: Najbolj čaščeni v Italiji
Življenje
Sveti Pij V., rojen kot Antonio Ghislieri 17. januarja 1504 v kraju Bosco blizu Alessandrie v Piemontu, je izhajal iz revne pastirske družine. V štirinajstem letu je vstopil v Red pridigarjev svetega Dominika v Vogheri in prevzel redovniško ime Mihael (Michele). Noviciat je opravil v Vigevanu, filozofsko in strogo tomistično teološko izobrazbo pa je pridobil na univerzi v Bologni. V duhovnika je bil posvečen leta 1528 v Genovi. Polnih šestnajst let je poučeval teologijo in filozofijo v Pavii in Bologni ter ob tem opravljal službe magistra novincev in priorja v več dominikanskih samostanih, kjer je izstopal s strogim redovniškim življenjem, nočnimi molitvami, dolgimi posti in uboštvom.
Zaradi nepokolebljive vneme za čistost katoliškega nauka je bil leta 1551 imenovan za generalnega komisarja Rimske inkvizicije. Papež Pavel IV. ga je leta 1556 imenoval za škofa Sutrija in Nepija, leta 1557 pa ga je povišal v kardinalsko dostojanstvo z naslovno cerkvijo Santa Maria sopra Minerva ter ga proglasil za vrhovnega inkvizitorja za vse krščanstvo. Leta 1560 je bil premeščen v škofijo Mondovì, kjer je našel vero in cerkveno disciplino razdejani od vojn ter ju neumorno obnavljal. V Rimu se je odločno zoperstavljal vsaki obliki nepotizma in poskusom odprave duhovniškega celibata. Po smrti Pija IV. je bil ob močnem prizadevanju svetega Karla Boromejskega 7. januarja 1566 izvoljen za rimskega papeža ter si je izbral ime Pij V.
Kot Petrovo naslednik je Pij V. nadaljeval življenje v skromnosti in strogosti dominikanskega redovnika. Takoj po izvolitvi je denar, namenjen razkošnim slovesnostim, razdelil ubožcem. Izvajal je celovito prenovo Cerkve v duhu sklepov Tridentskega koncila: izdal je Tridentski katekizem (1566), prenovljeni Rimski brevijar (1568) in Rimski misal (1570), uvedel obvezo rezidence škofov v njihovih škofijah ter spodbudil revizijo Vulgate. Osebno je obiskoval rimske bolnišnice, tolažil umirajoče bolnike, umival noge ubožcem in objemal gobavce. Z bulo »In Coena Domini« je branil pravice in svobodo Cerkve. Zaradi obrambe preganjanih katoličanov v Angliji je izobčil kraljico Elizabeto I. in nudil tolažbo ujeti Mariji Stuart.
Ko je otomanska nevarnost po padcu Cipra leta 1570 zapretila celotnemu krščanskemu Zahodu, je papež Pij V. vložil ogromno napora za združitev krščanskih vladarjev v Sveto ligo. Vse krščansko ljudstvo je pozval k molitvi rožnega venca, postu in pokori za zmago krščanske mornarice. Ko je krščansko ladjevje pod vodstvom don Janeza Avstrijskega izbojevalo zgodovinsko zmago pri Lepantu 7. oktobra 1571, je papež v znak hvaležnosti ustanovil praznik Rožnovenske Matere Božje ter v Lavretanske litanije dodal vzklik »Pomočnica krščanov«. Izčrpan od težke bolezni ledvičnih kamnov je sveti papež umrl v Gospodu 1. maja 1572 v Rimu z molitvijo na ustih: »Gospod, pomnoži moje trpljenje in mojo potrpežljivost!«
Čudeži
Na sam dan slavne pomorske bitke pri Lepantu, 7. oktobra 1571, ko je papež Pij V. v Rimu s kardinali delal pri cerkvenih zadevah, se je nenadoma zaustavil, vstal in stopil k oknu. V duhu je prejel nadnaravno videnje bitke, ki je potekala več sto milj stran na morju. S solznimi očmi se je obrnil k navzočim in dejal: »Pustimo posel; naša velika naloga je zdaj zahvaliti se Bogu za zmago, ki jo je pravkar daroval krščanski vojski.« Novica o zmagi je v Rim prispela šele več dni pozneje ter potrdila papeževo preroško videnje. Izročilo prav tako beleži, da se je neki angleški plemić, ko je opazoval svetega papeža, kako z globoko ponižnostjo in ljubeznijo poljublja rane in razjede na nogah nekega berača, v tistem trenutku spreobrnil v katoliško vero.
Češčenje in zavetništvo
God svetega Pija V. obhajamo 30. aprila. Papež Klement X. ga je leta 1672 razglasil za blaženega, papež Klement XI. pa 22. maja 1712 za svetnika. Njegovo nepreperele telo počiva v razkošni grobnici v rimski baziliki Marije Velike (Santa Maria Maggiore). V cerkveni umetnosti je upodobljen v papeških oblačilih ali belem dominikanskem habitu, z rožnim vencem v roki, s križem ali raspelom ter pogosto s prikazom pomorske bitke pri Lepantu v ozadju. Je zavetnik svojega rojstnega kraja Bosco Marengo.
Isti dan, 30. aprila, godujejo tudi
- Blažena Marija Vteljenja Guyart Martin, redovnica 17. stoletje
- Blažena Paulina von Mallinckrodt, devica 19. stoletje
- Blaženi Benedikt iz Urbina, duhovnik 17. stoletje
- Sveti Adjutor, vitez in pokornik 12. stoletje
- Sveti Avgul iz Viviersa, škof 6. stoletje
- Sveti Donat iz Evreje, škof 4. stoletje
- Sveti Erkenwald iz Londona, škof 7. stoletje
- Sveti Evtropij iz Saintesa, škof in mučenec 3. stoletje
- Sveti Gvalfard iz Verone, puščavnik 12. stoletje
- Sveti Jožef Benedikt Cottolengo, duhovnik 19. stoletje
- Sveti Kvirin iz Neussa, vojaški tribun in mučenec 2. stoletje
- Sveti Lovrenc iz Novare, duhovnik in mučenec 4. stoletje
- Sveti Merkurijal iz Forlìja, škof 5. stoletje
- Sveti Pomponij iz Neaplja, škof 6. stoletje
- Blaženi Peter Diakon (Levit), diakon 6. stoletje
- Blaženi Viljem Southerne, duhovnik in mučenec 17. stoletje
- Sveta Sofija iz Ferma, devica in mučenka 3. stoletje
- Sveti Amator, duhovnik, Peter, redovnik, in Ludvik, mučenci 9. stoletje
- Sveti Diodor in Rodopijan, mučenci 4. stoletje
- Sveti Jožef Tuân, duhovnik in mučenec 19. stoletje