Preskoči na vsebino
Krščanska Resničnost

Svetniki › 16. stoletje › Življenjepisi › Blaženi Pavel Burali

Blaženi Pavel Burali
Klikni za povečavo
×
Blaženi Pavel Burali
Blaženi Pavel Burali. Vir slike: Wikimedia Commons

BLAŽENI · ŠKOF

Blaženi Pavel Burali

God
17. junija
Obdobje
16. stoletje
Smrt
1578.

Življenje

Blaženi Paul Burali d'Arezzo, s krstnim imenom Scipione, se je rodil leta 1511 v Itriju blizu Gaete v ugledni družini Paola Buralija, cesarskega in papeškega diplomata doma iz Arezza, in matere Vittorie Olivares iz Barcelone. Vzgajan v krščanskem duhu in visoki izobrazbi se je že v mladosti vpisal na Univerzo v Salernu, nato pa nadaljeval študij prava v Bologni, kjer je bil njegov učitelj slavni profesor Ugo Boncompagni, poznejši papež Gregor XIII.

Po končanem pravnem študiju je Scipione skoraj dve desetletji uspešno deloval kot odvetnik in sodnik v Neaplju. Pridobil si je izjemen ugled zaradi svoje strokovnosti, nepodkupljive pravičnosti in krščanske neoporečnosti, zato so ga v narodu imenovali knez neapeljskega odvetništva. Še posebej se je izkazal kot neustrašen branilec pravic meščanov pred španskimi namestniki. Leta 1548 je bil imenovan za člana kraljevega sveta na dvoru podkralja Pedra de Toleda ter reševal najbolj zapletena pravna in cerkvena vprašanja. Ko ga je leta 1555 papež Pavel IV. spoznal med diplomatskim poslanstvom v Rimu in mu ponudil visoko službo pri rimski roti, je Scipione to ponižno odklonil, saj je čutil vedno večjo privlačnost do skritega in strožjega duhovnega življenja.

Po materini smrti leta 1556 je spoznal minljivost posvetnih časti in zapustil sijajno pravniško pot. Njegov duhovni voditelj, blaženi Janez Marinoni, ga je 25. januarja 1557 sprejel v noviciat reda regularnih klerikov, imenovanih teatinci, v Neaplju. Ko je oblekel redovniško oblačilo, si je privzel ime Paolo v spomin na svojega očeta, ki je kot vdovec prav tako postal duhovnik. Čeprav je želel ostati ponižen laiški brat, so predstojniki prepoznali njegove darove, zato je bil 26. marca 1558 posvečen v duhovnika. Že leta 1560 je bil izvoljen za priorja samostana San Paolo Maggiore v Neaplju. To službo je opravljal večkrat, pri čemer je prepoznal in podprl mladega sobrata svetega Andreja Avellina. Deloval je v rimskih komisijah za prenovo duhovščine in se neutrudno trudil za uveljavitev cerkvene discipline. Eno njegovih največjih dejanj je bilo odločno in uspešno posredovanje pri španskem kralju Filipu II., s čimer je preprečil uvedbo španske inkvizicije v Neapeljskem kraljestvu.

Odklanjal je mnoge ponujene škofovske sedeže, ko pa ga je papež sveti Pij V. pod grožnjo greha zavezal k pokorščini, je leta 1568 sprejel vodstvo škofije v Piacenzi. Posvetil ga je kardinal Scipione Rebiba. V Piacenzi je nemudoma izvedel tridentinsko prenovo: sklical je škofijsko sinodo, odprl semenišče za vzgojo duhovnikov pod vodstvom svetega Andreja Avellina, zgradil sirotišnico in ustanovil samostan za oskrbo spreobrnjenih žena. Papež Pij V. ga je 17. maja 1570 uvrstil v kardinalski zbor z naslovom cerkve svete Pudencijane. Med konklavom leta 1572 je ob močni podpori svetega Karla Boromejskega veljal za enega najverjetnejših kandidatov za papeža, vendar je bil na koncu izvoljen njegov nekdanji profesor Gregor XIII.

Leta 1576 ga je papež imenoval za nadškofa Neaplja. V domačem kraju se je znova posvetil pastirski prenovi, neutrudno obiskoval župnije in varoval svoje ljudstvo. Po komaj enaindvajsetih mesecih nadškofijske službe je, izčrpan od težkega dela in bolezni, sveto umrl 17. junija 1578 v kraju Torre del Greco v starosti sedeminšestdeset let. Za seboj je zapustil glas svetosti, ki ga je sveti Filip Neri označil za bolečo izgubo za vse krščanstvo.

Češčenje in zavetništvo

Blaženega Paula Buralija d'Arezzo je za blaženega razglasil papež Klemen XIV. leta 1772. Njegov liturgični god obhajamo 17. junija, na dan njegovega prestopa v nebeško veselje.

Njegovi posmrtni ostanki počivajo in so izpostavljeni v češčenje v stekleni žari v kapeli blaženega Paula Buralija v baziliki San Paolo Maggiore v Neaplju. V umetnosti je upodobljen v kardinalskem ali škofovskem oblačilu ob teatinskem habitu, s križem v roki, knjigo cerkvenih zakonov in maketo semenišča, z obrazom, ki izraža resnobnost, stanovitnost in globoko zbranost.

Isti dan, 17. junija, godujejo tudi