Preskoči na vsebino
Krščanska Resničnost

Svetniki › 20. stoletje › Življenjepisi › Blaženi Jožef Bilczewski

Blaženi Jožef Bilczewski
Klikni za povečavo
×
Blaženi Jožef Bilczewski
Blaženi Jožef Bilczewski. Vir slike: Wikimedia Commons

BLAŽENI · ŠKOF

Blaženi Jožef Bilczewski

God
20. marca
Obdobje
20. stoletje
Smrt
1923.

Življenje

Sveti Józef Bilczewski se je rodil 26. aprila 1860 v kraju Wilamowice na Poljskem, v skromni kmečki družini kot najstarejši od devetih otrok očeta Franca in matere Ane. Že od otroštva je usklajeval delo na polju s prizadevnim učenjem. Po maturi v Wadowicah leta 1880 je vstopil v semenišče v Krakovu ter bil leta 1884 po rokah kardinala Albina Dunajewskega posvečen v duhovnika.

Po posvečenju se je posvetil višjemu teološkemu študiju in dosegel dva doktorata: doktorat iz teologije na Dunaju leta 1886, nato pa je študiral dogmatiko in krščansko arheologijo v Rimu in Parizu. Kot izvrsten strokovnjak za starokrščansko zgodovino je preučeval rimske katakombe. Leta 1891 je bil imenovan za profesorja dogmatike na Univerzi v Lvovu, kjer je pozneje opravljal tudi službo dekana ter rektorja univerze. Kljub visokemu akademskemu ugledu je oče Józef ostal ponižen mož neprestane molitve, duhovni voditelj študentov in neutrudni katehet.

Cesar Franc Jožef I. ga je leta 1900 predlagal za nadškofa v Lvovu latinskega obreda, kar je papež Leon XIII. potrdil 17. decembra istega leta. Kot pastir lvovske nadškofije je razvil izjemno pastoralno dejavnost. Spodbudil je gradnjo več kot tristo trideset novih cerkva in kapel, vključno z veličastno cerkvijo svete Elizabete v Lvovu. Z vsem srcem je spodbujal češčenje Presvetega Srca Jezusovega, uvedel trajno evharistično češčenje po župnijah in leta 1904 organiziral prvi mariološki kongres na Poljskem. Posebej je skrbel za duhovno in socialno izobrazbo duhovnikov, da bi lahko učinkovito pomagali ubogim in delavcem.

V času prve svetovne vojne ter med poljsko ukrajinskim spopadom in boljševiško invazijo je nadškof Bilczewski postal živa podoba Dobrega pastirja. Ustanovil je odbore za pomoč lačnim in pregnanim, neutrudno preskrboval hrano za obkoljeni Lvov ter varoval vse prizadete ne glede na njihovo narodnost ali veroizpoved: Poljake, Ukrajince in Jude. Zaradi njegove nesebične ljubezni do najbolj ubogih so ga brezdomci in reveži sami imenovali za svojega zavetnika.

Izčrpan od težkih pastoralnih naporov, skrbi za zaupano čredo in posledic hude anemije je umrl v Lvovu 20. marca 1923. Po svoji lastni želji je bil pokopan na pokopališču Janowski v Lvovu, med reveži in zapuščenimi, ki jim je za življenja služil.

Čudeži

Za njegovo beatifikacijo je bilo priznano čudežno ozdravljenje devetletnega dečka Marcina Gawlika, ki je leta 1995 dobil hude opekline tretje stopnje, nevarne za življenje. Po gorečih molitvah dečkove družine in vernikov na priprošnjo nadškofa Bilczewskega so hude opekline 24. julija 1995 povsem izginile, dečkovo telo pa se je v hipu zacelilo brez kakršnih koli brazgotin ali posledic, kar je zdravniška komisija razglasila za znanstveno nerazložljivo.

V postopku kanonizacije je Cerkev priznala še drugi čudež na njegovo priprošnjo, s čimer je bilo potrjeno njegovo trajno nebeško posredovanje pred Božjim prestolom.

Češčenje in zavetništvo

Józefa Bilczewskega je za blaženega razglasil papež Janez Pavel II. 26. junija 2001 na hipodromu v Lvovu med svojim apostolskim obiskom v Ukrajini, za svetnika pa ga je razglasil papež Benedikt XVI. 23. oktobra 2005 na Trgu svetega Petra v Rimu. Njegov bogoslužni god se v Rimskem martirologiju obhaja 20. marca, na dan njegove smrti. Njegovo srce počiva v stolnici v Lvovu, relikvije pa častijo tudi v njegovem rojstnem kraju Wilamowice. Upodabljajo ga v škofovskem oblačilu s križem in knjigo, pogosto obdanega z reveži ali pred izpostavljenim Najsvetejšim zakramentom.

Isti dan, 20. marca, godujejo tudi