SVETNIK · DUHOVNIK
Sveti Jeronim Emiliani
- God
- 8. februarja
- Obdobje
- 20. stoletje
Življenje
Sveti Jeronim Emiliani (Girolamo Emiliani, v ljudstvu imenovan Miani) se je rodil leta 1486 v Benetkah, v ugledni plemiški družini senatorja Angela Mianija in Eleonore Morosini. Po zgodnji očetovi smrti je Jeronim v mladosti živel razuzdano in hitro jezično življenje ter iskal slavo v vojaški službi beneške vojske. Leta 1508 mu je bila zaupana obramba trdnjave Castelnuovo di Quero v hribih Trevisa proti združenim silam Cambrajske lige. Po pogumni obrambi je trdnjava padla, Jeronima pa so ujeli, ukovali v težke verige in vrgli v vlažno podzemno temnico. V tej temi in življenjski nemoči je doživel globoko duhovno spreobrnjenje, ko je vzkliknil k Materi Božji za pomoč in obljubil, da bo popolnoma spremenil svoje grešno življenje.
Bogorodica mu je čudežno priskočila na pomoč: verige so padle z njegovih rok, vrata temnice so se odprla in neopažen je šel skozi sovražne straže. Ko je izpolnil svojo obljubo, je takoj odšel v svetišče Matere Božje v Trevisu ter na oltar položil svoje težke zaporniške verige kot trajni znak hvaležnosti za rešitev duše in telesa. Ko se je vrnil v Benetke, je sprejel službo podestaja v Castelnuovu, vendar se je kmalu vrnil, da bi prevzel vzgojo svojih nečakov sirot. V njem se je vnel vroč plamen ljubezni do Boga in del usmiljenja, zato je prosti čas preživljal ob preučevanju Svetega pisma in teologije ter ob strežbi bolnikom v bolnišnicah. Ko so leta 1528 Benetke in severno Italijo prizadele strašna lakota in kuga, je Jeronim prodal vse svoje imetje ter se posvetil skrbi za na stotine zapuščenih otrok, ki so ostali brez staršev.
Najel je hišo ob cerkvi svete Rože v Benetkah in v njej zbral nepreskrbljene sirote ter skrbel za njihovo hrano, obleko in versko vzgojo. Bil je pravi začetnik novega vzgojnega pristopa: ustanovil je prve obrtniške delavnice, kjer so se dečki pod vodstvom mojstrov učili poštenih obrti, da bi si pošteno služili kruh. Upravljal je Bolnišnico za neozdravljive bolnike, ki jo je ustanovil sveti Kajetan Tienski, nato pa je gradil sirotišča in bolnišnice v Veroni, Brescii, Bergamu, Comu in Pavii ter prvo zatočišče za pokajane padle ženske v Bergamu. Leta 1532 je skupaj z duhovnikoma Alessandrom Besuzijem in Agostinom Barisom v odročni gorski vasi Somasca blizu Bergama ustanovil novo redovno skupnost, Regularne klerike iz Somasce (somaske). Svoji sobratji je predpisal pravilo, utemeljeno na evangeljskem ubogštvu, delu in neumorni skrbi za sirote in uboge. Med strežbo kužnim bolnikom v Bergamu se je tudi sam okužil s to smrtonosno boleznijo. Obdan s svojimi duhovnimi otroki je blago zaspal v Gospodu v Somasci 8. februarja 1537 ter položil življenje iz ljubezni do bližnjih.
Čudeži
Sveti Jeronim Emiliani je bil obdarjen s čudežnimi darovi že za življenja. Poleg čudežne rešitve iz verig po priprošnji Blažene Device Marije izročilo beleži, da je v času težke suše v Somasci s palico udaril po suhi skali, iz katere je takoj pritekel obilen izvir pitne vode, ki teče še danes. Ko je v sirotiščih zmanjkovalo kruha za na stotine lačnih otrok, je Jeronim padel na kolena in molil, kruh pa se je v shrambah čudežno množil. Po njegovi smrti so bila zabeležena številna ozdravljenja bolnikov in otrok po njegovi priprošnji pred Božjim prestolom.
Češčenje in zavetništvo
Telo svetega Jeronima Emilianija počiva v svetišču v Somasci blizu Vercuraga v Lombardiji, kamor romajo mnogi češčevalci. Papež Benedikt XIV. ga je razglasil za blaženega leta 1747, papež Klement XIII. pa za svetnika leta 1767. Papež Pij XI. ga je leta 1928 razglasil za nebeškega zavetnika sirot in zapuščene mladine. Njegov liturgični god obhajamo 8. februarja. V sakralni umetnosti ga upodabljajo z verigami in ključi v roki, obdanega z ubogimi otroki, katerim deli kruh, ali kako kleči pred podobo Matere Božje.
Isti dan, 8. februarja, godujejo tudi
- Sveta Jožefina Bakita, devica 20. stoletje
- Sveta Kointa Aleksandrijska, mučenka 3. stoletje
- Sveti Étienne de Muret, opat 12. stoletje
- Sveti Jakut, opat 5. stoletje
- Sveti Nicetij iz Besançona, škof 7. stoletje
- Sveti Onorato, škof 6. stoletje
- Sveti Pavel iz Verduna, škof 7. stoletje
- Blažena Jožefina Gabrijela Bonino, devica 20. stoletje
- Blaženi Peter Ognej, škof 11. stoletje
- Sveti Juventij iz Pavije, škof 4. stoletje
- Sveti menihi samostana Dium, mučenci 5. stoletje