BLAŽENI · DUHOVNIK IN MUČENEC
Blaženi Anastazij Pankiewicz
- God
- 20. aprila
- Obdobje
- 20. stoletje
Življenje
Blaženi Anastazij Pankiewicz, s krstnim imenom Jakub, se je rodil 9. julija 1882 v vasi Nagórzany v Galiciji, v številčni poljski kmečki družini. Šolal se je v Sanoku in Lvovu, pri sedemnajstih letih pa je vstopil v Red manjših bratov observanto v Wieliczki. Prve zaobljube je izpovedal leta 1901, ob slovesnih zaobljubah leta 1904 pa je prevzel redovno ime Anastazij. Filozofijo je študiral v Krakovu, teologijo pa v Lvovu. V duhovnika je bil posvečen 1. julija 1906. Služil je kot pridigar, spovednik, magister novincev v Włocławku in vzgojitelj bogoslovcev v Lvovu, med prvo svetovno vojno pa je bil vojaški kapelan poljskih vojakov. Po vojni je postal gvardijan samostana svetega Bernardina Sienskega v Krakovu.
Leta 1930 je začel veliko delo v Łódźu, kjer je kupil zemljišče ter zgradil samostan, cerkev in gimnazijo svetega Antona. Leta 1936 je ustanovil novo redovno skupnost, Sestre antonijanke Kristusa Kralja, namenjeno vzgoji otrok in skrbi za revne. Po izbruhu druge svetovne vojne so nacisti zaprli šolo, cerkev pa spremenili v skladišče. Oče Anastazij se je zatekel na krajevno pokopališče, vendar so ga aprila 1940 aretirali. Znova so ga aretirali 6. oktobra 1941 in ga deportirali v taborišče Dachau, kjer so ga namestili v duhovniški blok ter ga prisilili, da sleče redovno obleko.
V taborišču je tolažil taboriščnike in na skrivaj delil zakramente. Maja 1942, izčrpan in razglašen za nezmožnega za delo, je bil izbran za prevoz v grad Hartheim blizu Linza v Avstriji radi usmrtitve s plinom. Ob vstopu v tovornjak za prevoz invalidov, ko je ponudil roko, da bi pomagal drugemu nemočnemu taboriščniku, so stražarji nasilno zaloputnili težka železna vrata in mu odsekali obe roki. Izčrpan in hudo ranjen je izročil svojo dušo Gospodarju 20. maja 1942 na poti proti Hartheimu. Njegovo telo so zažgali v krematoriju. Na njem so se izpolnile besede Pisma: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo da svoje življenje za svoje prijatelje« (Jn 15,13).
Češčenje in zavetništvo
Papež Janez Pavel II. ga je razglasil za blaženega 13. junija 1999 v Varšavi, v skupini 108 poljskih mučenikov druge svetovne vojne. Njegov liturgični god se po Rimskem martirologiju obhaja 20. aprila, medtem ko se njegov prehod v večnost spominja tudi 20. maja ter v skupnem praznovanju mučenikov 12. junija. V rojstnem kraju Nagórzany so mu postavili spominski kamen. Upodobljen je v frančiškanski obleki s križem in palmo mučeništva v roki.
Isti dan, 20. aprila, godujejo tudi
- Blažena Chiara Bosatta, devica 19. stoletje
- Blaženi Anton Page, duhovnik in mučenec 16. stoletje
- Blaženi Dominik Vernagalli, duhovnik 13. stoletje
- Blaženi Frančišek Page in Robert Watkinson, duhovniki in mučenci 17. stoletje
- Blaženi Gerald de Salles, redovnik 12. stoletje
- Blaženi Simon Rinalducci iz Todija, duhovnik 14. stoletje
- Sveta Neža iz Montepulciana, devica 14. stoletje
- Sveti Anastazij Antiohijski, škof in mučenec 6. stoletje
- Sveti Anicet, papež 2. stoletje
- Sveti Marcelin iz Embruna, škof 4. stoletje
- Blaženi Jakob Bell, duhovnik, in Janez Finch, mučenci 16. stoletje
- Blaženi Mavricij MacKenraghty, duhovnik in mučenec 16. stoletje
- Blaženi Rikard Sargeant in Viljem Thomson, duhovniki in mučenci 16. stoletje
- Sveta Heliena, devica 7. stoletje
- Sveti Marcijan iz Auxerra, redovnik 5. stoletje
- Sveti Sekundin, mučenec 4. stoletje
- Sveti Sulpicij in Servicijan, mučenci 2. stoletje
- Sveti Teodor Trihina, puščavnik 6. stoletje
- Sveti Wiho iz Osnabrücka, škof 9. stoletje