BLAŽENI · DUHOVNIK
Blaženi Rupert Mayer
- God
- 1. novembra
- Obdobje
- 20. stoletje
Življenje
Blaženi Rupert Mayer se je rodil 23. januarja 1876 v Stuttgartu v številčni družini. Po končani gimnaziji je študiral filozofijo in teologijo v Fribourgu v Švici, Münchnu in v Tübingenu. V duhovnika je bil posvečen 2. maja 1899 v Rottenburgu. Po enem letu župnijske službe je po dolgoletni želji leta 1900 vstopil v Družbo Jezusovo v Feldkirchu v Avstriji. Od leta 1912 je deloval v Münchnu, kjer se je posvetil skrbi za tisoče revnih priseljencev, ki so prihajali v mesto v iskanju dela, ter zanje organiziral socialno in duhovno pomoč.
Med prvo svetovno vojno se je prostovoljno prijavil za vojaškega kaplana. Njegov pogum na bojiščih v Franciji, na Poljskem in v Romuniji je bil občudovanja vreden: pod točo krogel se je plazil od enega do drugega ranjenega vojaka, da bi jim podelil zakramente in vlil tolažbo. Bil je prvi katoliški duhovnik, odlikovan z železnim križcem za hrabrost. Decembra 1916 je bil v Romuniji hudo ranjen, zaradi česar so mu amputirali levo nogo. Po vrnitvi v München, kjer so ga klicali »šepavi apostol«, je nadaljeval neumorno pastoralno delo kot voditelj Marijine kongregacije moških in pobudnik nedeljskih maš na glavni železniški postaji za potnike in delavce.
Že v začetku dvajsetih let je pater Rupert javno nastopil proti nacionalsocializmu ter pogumno govoril, da nemški katoličan nikoli ne more biti nacist, saj sta ti dve stvari nezdružljivi. Po prihodu Adolfa Hitlerja na oblast leta 1933 je pater Mayer s prižnice cerkve svetega Mihaela v Münchnu neustrašno branil Cerkev, preganjane in krščanski nauk. Nacistične oblasti so mu prepovedale javno nastopanje, a jim je odgovoril, da se je treba Bogu pokoravati bolj kot ljudem. Večkrat je bil aretiran in zaprt v zaporih Stadelheim in Landsberg. Novembra 1939 je bil ponovno aretiran in deportiran v koncentracijsko taborišče Sachsenhausen blizu Berlina. Ker se mu je zdravje močno poslabšalo, so ga nacisti v strahu, da bi umrl v taborišču in postal mučenik pred ljudstvom, zaprli v benediktinsko opatijo Ettal, kjer so ga imeli v popolni izolaciji brez vsakršnega stika z verniki vse do osvoboditve maja 1945.
Po vrnitvi v razrušeni München je pater Rupert takoj nadaljeval tolaženje ljudi in pridiganje. Dne 1. novembra 1945, na slovesni praznik vseh svetih, je med obhajanjem jutranje svete maše in medtem ko je pridigal z ambona v cerkvi svetega Mihaela, doživel možgansko kap ter stoje izdihnil pred očmi vernikov.
Češčenje in zavetništvo
Sveti papež Janez Pavel II. ga je 3. maja 1987 na olimpijskem stadionu v Münchnu razglasil za blaženega. Njegov liturgični god se obhaja 3. novembra, v Rimskem martirologiju pa se omenja 1. novembra. Njegovo telo počiva v kripti cerkve Bürgersaalkirche v Münchnu, ki je postala ena najbolj obiskanih božjih poti na Bavarskem. Upodablja se v jezuitski obleki, pogosto s križem, sprehajalno palico ali za ambonom.
Isti dan, 1. novembra, godujejo tudi
- Sveti Audomar (Omer), škof 7. stoletje
- Sveti Austremoine de Clermont, škof 3. stoletje
- Sveti Benignus iz Dijona, duhovnik in mučenec 2. stoletje
- Sveti Cezarij iz Terracine, mučenec 2. stoletje
- Sveti Jerónimo Hermosilla y Aransay, Valentin Berrio Ochoa, škofa, in Peter Almató, duhovnik, mučenci 19. stoletje
- Sveti Licinij iz Angersa, škof 7. stoletje
- Sveti Magn iz Milana, škof 6. stoletje
- Sveti Marcellus von Paris, škof 5. stoletje
- Sveti Maturinus, duhovnik 4. stoletje
- Sveti Vigor iz Bayeuxa, škof 6. stoletje
- Blaženi Nuno Álvares Pereira, redovnik 15. stoletje
- Blaženi Peter Pavel Navarro, duhovnik, Dionizij Fujishima, Peter Onizuka Sandayu in Klement Kyuemon, mučenci 17. stoletje
- Blaženi Rainerij iz Sansepolcra, redovnik 14. stoletje
- Sveti Romul iz Bourgesa, duhovnik in opat 5. stoletje
- Sveti Severin iz Tivolija, redovnik 6. stoletje