Preskoči na vsebino
Krščanska Resničnost

Svetniki › 20. stoletje › Življenjepisi › Blaženi Luigi Variara

Blaženi Luigi Variara
Klikni za povečavo
×
Blaženi Luigi Variara
Blaženi Luigi Variara. Vir slike: Wikimedia Commons

BLAŽENI · DUHOVNIK

Blaženi Luigi Variara

God
1. februarja
Obdobje
20. stoletje
Smrt
1923.

Življenje

Blaženi Luigi Variara se je rodil 15. januarja 1875 v kraju Viarigi v pokrajini Asti v Italiji v pobožni krščanski družini Pietra Variare in Livie Busse. Njegov oče je leta 1856 poslušal pridiganje svetega Janeza Boska ter se odločil, ko je v sinu prepoznal kal duhovnega poklica, da dečka pri dvanajstih letih zaupa oratoriju v Valdoccu v Torinu. Mladi Luigi se je tam srečal s samim don Boskom leta 1887, kratek čas pred svetnikovo smrtjo. Don Boskov prediren in očetovski pogled se je globoko vtisnil v dečkovo dušo, Luigi pa ga je doživél kot jasen znak in potrditev svojega bodočega poklica v Salezijanski družbi.

Po končani gimnaziji je 17. avgusta 1891 vstopil v noviciat, redovne zaobljube pa je izrekel v roke don Michela Rue, prvega don Boskovega naslednika. Študij filozofije je obiskoval v zavodu Valsalice v Torinu, kjer je spoznal Božjega služabnika don Andreo Beltramija in ostal trajno zadivljen nad vedrino ter potrpežljivostjo, s katero je ta bolni sobrat nosil svoje trpljenje ter bolezen spreminjal v apostolat. Leta 1894 je v Torino prišel salezijanec don Michele Unia, ki je skrbel za gobavce v kraju Agua de Dios v Kolumbiji in iskal sodelavce za misijone. Med skoraj dvema stotoma kandidati je don Unia izbral mladega Variaro. Na ta klic je Luigi pripravljeno odgovoril z besedami: »Rekel sem 'da' in zdelo se mi je kakor sanje.«

V Agua de Dios v Kolumbiji je prispel 6. avgusta 1894. Našel je kolonijo z dvema tisočema prebivalcev, med katerimi je bilo več kot osem sto obolelih za gobo. Ta kraj je bil do tedaj prepuščen brezupu, popolni družbeni zavrženosti in obupu, saj so bili gobavci in njihovi otroci za vselej izobčeni iz družbe. Don Unia in sobratje so prinesli preobrat, ko so odprli ambulanto, šolo in cerkev, mladi Luigi pa se je z vso vnemo posvetil služenju bolnikom. S svojo glasbeno nadarjenostjo je med dečki in mladino ustanovil glasbeno skupino ter prinašal donboskovsko veselje med zavržene.

Po smrti don Unie leta 1895 je Luigi nadaljeval delo z očetom Rafaelom Crippo. V duhovnika je bil posvečen 24. aprila 1898 in je postal prvi posvečeni salezijanski duhovnik na kolumbijskih tleeh. Kot neumoren duhovni voditelj in spovednik je ure preživljal v spovednici, tolažil ranjena srca in mnoge vodil k Bogu. Med mladimi dekleti, obolelimi za gobo, ter zdravimi hčerami gobavcev, ki jih nobena obstoječa redovna skupnost ni hotela sprejeti zaradi strahu pred okužbo ali družbenega zaznamovanja, je oče Variara prepoznal globoko hrepenenje po posvečenem življenju.

Spodbujen z zgledom don Beltramija jih je poučil, kako bolezen darovati kot žrtev Bogu. Z podporo don Rue in z dovoljenjem bogotskega nadškofa Bernarda Herrere Restrepa je 7. maja 1905 ustanovil Kongregacijo hčera Presvetih Src Jezusovega in Marijinega. V njo so sprejemali dekleta, obolela za gobo, in hčere bolnikov, z namenom posvečenja skozi služenje bolnim in zapuščenim.

Ustanovitev te skupnosti pa mu je prinesla težke preizkušnje, nerazumevanja in lažne obtožbe. Iz pokornosti predstojnikom je moral zapustiti Agua de Dios in svoje duhovne hčere. Premeščali so ga v različna mesta: Mosquero, Contratación, Bogoto in Barranquillo, pri čemer je nosil svoj križ v tišini in predanosti. Leta 1921 so ga poslali v Táribo v Venezueli, vendar je bilo njegovo zdravje povsem strto. Zdravniki so svetovali vrnitev v milejše podnebje, zato so ga premestili v Cúcuto v Kolumbiji. Tam je po dolgotrajnem trpljenju, prestanem v popolnem miru in zvestobi Bogu, umrl 1. februarja 1923 v oseminštiridesetem letu starosti.

Češčenje in zavetništvo

Luigija Variaro je za blaženega razglasil papež Janez Pavel II. 14. aprila 2002 v Rimu. Njegov liturgični god v Rimskem martiriju obhajamo 1. februarja, na dan njegove smrti, medtem ko ga salezijanska družba časti 15. januarja. Njegove posmrtne ostanke so leta 1932 prenesli v Agua de Dios v Kolumbiji, kjer počivajo v kapeli materne hiše njegovih sester med tistimi, ki jim je posvetil življenje. V cerkveni umetnosti je upodobljen v duhovniški obleki s štolo, pogosto obdan z obolelimi za gobo, z križem ali sliko Presvetih Src v roki.

Isti dan, 1. februarja, godujejo tudi