Preskoči na vsebino
Krščanska Resničnost

Svetniki › 14. stoletje › Življenjepisi › Sveta Toskana

Sveta Toskana
Klikni za povečavo
×
Sveta Toskana
Sveta Toskana. Vir slike: Wikimedia Commons

SVETNICA · REDOVNICA

Sveta Toskana

God
14. julija
Obdobje
14. stoletje
Smrt
1343.

Življenje

Sveta Toskana se je rodila okoli leta 1280 v Zeviu blizu Verone v ugledni in plemiški družini de' Crescenti. Vzgojena v krščanski pobožnosti se je v zgodnji mladosti poročila s plemičem Albertom Degli Occhi di Cane iz Zevia. Zakonski par se je pozneje preselil v Verono ter se naselil v bližini cerkve Santa Maria in Betlemme. Čeprav je mesto v času vladavine velikaša Cangrandeja della Scale doživljalo gospodarski vzpon, je bilo Toskanino srce globoko prizadeto ob bedi in nevoljah siromakov.

Po smrti svojega soproga leta 1318 je Toskana doživela popoln duhovni preobrat. Sprejela je odločitev, da vse svoje zemeljske posesti in družinsko premoženje razdeli potrebnim, sledeč Kristusovemu evangeljskemu klicu. Vstopila je v žensko vejo Viteškega reda svetega Janeza Jeruzalemskega (ivanovcev, današnjega Malteškega reda) kot donata. Naselila se je v majhni celici znotraj bolnišničnega samostanskega sklopa ob cerkvi Svetega groba v Veroni, na cesti, po kateri so potovali romarji proti Rimu in Jeruzalemu.

V tej bolnišnici je Toskana preživela preostanek življenja ter služila Kristusu v podobi bolnikov, zapuščenih in trpečih. Opravljala je najtežja in najponižnejša dela: umivala je rane gobavcem, negovala umirajoče, tolažila klonule in delila hrano stradajočim. Njeno delo je bilo neprestano prežeto z molitvijo in trajnim premišljevanjem Gospodovega trpljenja. Po dolgih letih nesebičnega služenja in strogega pokornega življenja je sveta Toskana umrla v Veroni 14. julija, okoli leta 1343 ali 1344. V svoji globoki ponižnosti je zaprosila, naj jo pokopljejo na javni poti pred samim vhodom v bolnišnico, da bi po njenem grobu hodile noge siromakov, katerim je služila.

Čudeži

Izročilo beleži čudežne dogodke, ki so se zgodili že med Toskaninim zemeljskim življenjem. Ko so trije hudobni mladeniči poskušali izvršiti nasilje nad njeno čistostjo in ji vzeti življenje, jih je Božja pravičnost prizadela, tako da so se jim roke v trenutku povsem posušile, nato pa so se zgrudili mrtvi. Ko je sveta Toskana videla njihovo nesrečo, ni vrnila s sovraštvom, temveč je padla na kolena in usrdno molila k Gospodu za njihovo rešitev. Po njeni žarki molitvi in odpuščanju so bili trije moški čudežno vrnjeni v življenje ter njihove roke so ozdravele, nakar so se skrušeno spokorili za svoje hudodelstvo.

Češčenje in zavetništvo

Po njeni smrti je bilo njeno telo zaradi glasu o svetosti in mnogih uslišanj slovesno preneseno z zunanjega groba v notranjost cerkve Svetega groba, ki je bila v narodu poimenovana cerkev svete Toskane. Njen god se obhaja 14. julija, kot piše tudi v Rimskem martiriju. Njene relikvije počivajo v skrinji iz rdečega veronskega marmorja v njeni cerkvi v Veroni, medtem ko se del relikvij z velikim spoštovanjem hrani v župnijski cerkvi v rojstnem Zeviu. V umetnosti se prikazuje v črni redovniški obleki ivanovcev z belim križem, z belo tančico, rožnim vencem in molitvenikom v rokah. Je zavetnica bolnikov, trpečih in rojstnega mesta Zevio.

Isti dan, 14. julija, godujejo tudi