Preskoči na vsebino
Krščanska Resničnost

Svetniki › 7. stoletje › Spomin › Sveti Sigebert III.

SVETNIK · KRALJ

Sveti Sigebert III.

God
1. februarja
Obdobje
7. stoletje

Življenje

Sveti Sigisbert III. se je rodil leta 630 kot sin frankovskega kralja Dagoberta I. in kraljice Ragnentrude. Že kot majhen otrok je prejel sveti krst iz rok velikega misijonarja svetega Amanda, pri čemer je bil njegov boter plemeniti kraljevi svetovalec Pipin Landenski. Leta 634, ko je bil še otrok, ga je oče postavil za kralja Avstrazije s sedežem v Metzu. Pod modrim in svetim vodstvom svojih učiteljev, škofa svetega Kuniberta iz Kölna in vojvode Adalgisela, je Sigisbert odraščal v izjemni pobožnosti, krotkosti in ljubezni do krščanske pravičnosti. Ko je prevzel samostojno oblast, se je izkazal kot vladar, ki mu ni bilo mar za zemeljska osvajanja, temveč je vse svoje kraljevske moči usmeril v širjenje Kristusovega kraljestva.

Sigisbert se je v zgodovini Cerkve proslavil kot veliki graditelj in dobrotnik. Skupaj s svetim Remaklom je ustanovil znamenita dvojna samostana Stavelot in Malmedy v Ardenih ter ju oskrbel z zemljišči in kraljevskimi privilegiji. V Metzu je postavil opatijo svetega Martina, bogato pa je obdaroval tudi cerkve v Kölnu, Trierju in drugih mestih. Njegova darežljivost do ubogih je bila neizmerna; vsak dan je iz kraljeve zakladnice delil obilno miloščino potrebnim, obiskoval bolnišnice in skrbel za bolnike. V miru je preminul v Metzu 1. februarja 656, v šestindvajsetem letu starosti, ter za seboj pustil spomin na svetega kralja.

Češčenje in zavetništvo

Katoliška cerkev obhajuje god svetega Sigisberta III. 1. februarja, kakor piše v Rimskem martirologiju. Njegovo telo je pokopano v samostanu svetega Martina v Metzu, kjer so njegove nemotljive relikvije stoletja češčali, pozneje pa so jih prenesli v katedralo v Nancyju. Je glavni zavetnik mesta Nancy in sozavetnik škofije Nancy in Toul. V krščanski umetnosti je upodobljen v kraljevskem oblačilu s krono in žezlom, v roki pa drži maketo samostana Stavelot ali posodo z miloščino za uboge.

Isti dan, 1. februarja, godujejo tudi