SVETNICA · OPATICA
Sveta Eteldreda
- God
- 23. junija
- Obdobje
- 7. stoletje
- Smrt
- 679.
Življenje
Sveta Eteldreda (v starih spisih Ediltrudis ali Audrey) je bila kraljica in opatinja, ena najbolj priljubljenih svetnic anglosaškega ljudstva v sedmem stoletju. Rojena je bila okoli leta 630 kot hči pobožnega kralja Vzhodne Anglije Anne, odrasla pa v domu, ki je Cerkvi podaril številne svete mežice. Že v zgodnji mladosti je obljubila svoje devištvo Gospodu. Iz političnih razlogov jo je oče poročil s knezom Tonbertom, od katerega je kot poročno darilo prejela močvirno posestvo, znano kot Otok Ely. V dogovoru z možem je živela v popolni čistosti, po njegovi zgodnji smrti pa se je za pet let umaknila na svoje posestvo v Elyju ter se posvetila molitvi.
Leta 660 jo je oče prisilil v novo politično poroko z mladim Egfridom, sinom nortumbrijskega kralja Osvija. Od drugega moža je prejela posestva v Hexhamu, ki jih je po nasvetu svojega duhovnega voditelja svetega Vilfrida iz Yorka podarila za gradnjo samostana svetega Andreja. V dvanajstih letih zakona je Eteldreda z Vilfridovo pomočjo uspela ohraniti svoje devištvo. Ko je Egfrid zasedel prestol in zahteval uresničitev zakonskih pravic, je Eteldreda z dovoljenjem škofa zapustila dvor in vstopila v samostan Coldingham pri svoji teti sveti Ebi.
Ko jo je kralj poskušal nasilno vrniti, je Eteldreda v spremstvu dveh zvestih služabnic pobegnila na jug proti svojemu posestvu v Elyju. Na tem osamljenom mestu, obdanem z močvirji in vodami reke Ouse, je s pomočjo svojega kraljevega sorodstva začela gradnjo dvojnega samostana v Elyju ter postala njegova prva opatinja. Sveti Vilfrid ji je podelil redovniško tančico. Kot duhovna mati skupnosti je Eteldreda prednjačila z zgledom: nosila je le grobo blago, jedla enkrat na dan in preživljala noči v neprestani molitvi. Umrla je 23. junija 679 zaradi kuge, katere prihod je predhodno natančno napovedala.
Čudeži
Med njenim begom pred kraljem Egfridom proti Elyju, ko so bili kraljevi konjeniki že povsem blizu, da bi jo ujeli, se je sveta devica povzpela na skalnat hrib ob morju. Morje je takrat čudodelo naraslo in obdalo hrib z visokimi valovi celih sedem dni ter zadržalo preganjalce, dokler se kralj ni umaknil.
Ko je šestnajst let po njeni smrti, leta 695, njena sestra in naslednica sveta Seksburga odprla njen leseni krsta, da bi prenesla njene posvečene relikvije v stolnico, so telo svete Eteldrede našli povsem nepretrohnjeno in prožno, urez na njenem vratu, ki ga je zdravnik naredil pred smrtjo, pa je bil čudodelo zacepljen, pri čemer je ostala le svetla brazgotina.
Češčenje in zavetništvo
Rimski martirologij obhajuje god svete Eteldrede, opatinje, 23. junija. Njen veličastni grob v stolnici v Elyju je bil jedno od najpomembnejših romarskih središč srednjeveške Anglije. Njena neraspadnuta roka se še danes z velikim spoštovanjem hrani v katoliški cerkvi svete Eteldrede na Ely Placeu v Londonu, edini predreformacijski cerkvi v Veliki Britaniji, ki je bila vrnjena katoliškemu bogoslužju. V sakralni umetnosti je prikazana v opatskem oblačilu s krono na glavi in škofovsko palico, ko drži v roki model stolnice v Elyju in knjigo molitev. Je zavetnica univerze v Cambridgeu, vdov in bolnikov, ki trpijo za boleznimi grla in vratu.
Isti dan, 23. junija, godujejo tudi
- Blažena Marija iz Oigniesa, puščavnica 13. stoletje
- Blaženi Lanfranc Beccari, škof 12. stoletje
- Mnogi nikomedijski mučeniki, mučeniki 4. stoletje
- Sveti Jožef Cafasso, duhovnik 19. stoletje
- Sveti Toma Garnet, duhovnik in mučenec 17. stoletje
- Sveti Valer iz Bouvignesa, duhovnik in mučenec 12. stoletje
- Blaženi Peter Jakob iz Pesara, duhovnik 15. stoletje
- Sveti Bili iz Vannesa, škof in mučenec 10. stoletje