BLAŽENI · POKORNIK
Blaženi Ludvik Morbioli
- God
- 9. novembra
- Obdobje
- 15. stoletje
Življenje
Blaženi Ljudevit Morbioli se je rodil leta 1433 v Bologni v družini očeta Francesca Antonija in matere Antonije kot eden od šestih otrok. Družina je pripadala meščanskemu stanu, vendar je mladi Ljudevit mladost preživel v lahkomiselnosti, iskanju praznih užitków, pijači in razpuščenem življenju. Niti sklenitev krščanskega zakona z Lucijo di Giovanni Tura ni obvladala njegove nestalne narave. Leta 1462 se je z ženo preselil v Benetke, kjer je nadaljeval neobuzdano življenje, dokler ga ni strla huda in nevarna bolezen.
V Benetkah je bil v hudem stanju sprejet v bolnišnico regularnih kanonikov svetega Odrešenika. Soočen z lastno minljivostjo in bližino smrti je doživel globoko notranje pretresenje in duhovno spreobrnjenje ter spoznal težo svojih grehov. Odločil se je popolnoma pretrgati s prejšnjim načinom življenja in vse preostale moči darovati Bogu skozi korenito pokoro in mrtvičenje. Okoli leta 1470 se je vrnil v rojstno Bologno. V dogovoru z ženo Lucijo, ki se je prav tako posvetila redovnemu življenju v samostanu, se je Ljudevit ločil od zakonskega življenja, da bi objel pot popolnega uboštva.
Oblekel je preprosto belo pokorilno platno, na prsih katerega je nosil znak svetega križa, v rokah pa je vedno držal križ. Ko je potoval po mestih Emilije, jahajoč na oslu ali hodeč peš skozi Modeno in Ferraro, je Ljudevit z močnimi besedami in lastnim zgledom vabil ljudi k spreobrnjenju, pokori in stanovitni molitvi. Spal je na goli zemlji in kamnitih pločnikih kakor najbolj ubogi brezdomci, pustil dolge lase in brado, preživljal pa se je z izdelovanjem in rezbarjenjem nabožnih podob. Zlasti se je posvetil spremljanju obsojencev na morišče, jih tolažil s Kristusovim usmiljenjem in molil z njimi do zadnjega diha. Zadnje mesece življenja je preživel v kletnem prostoru frančiškanskega samostana Manjših bratov opservantov, ki ga je spremenil v tesno samostansko celico. Ko ga je strla smrtna bolezen, je zavrnil kakršne koli telesne udobnosti ter je, ležeč na goli zemlji v svoji celici, blago predal dušo Bogu 9. novembra 1485.
Češčenje in zavetništvo
Ljudevitovo telo je bilo z velikim spoštovanjem pokopano v stolnici svetega Petra v Bologni. Med letom njegove smrti in letom 1489 je blaženi Battista Spagnoli Mantovan sestavil pesniško pesnitev o njegovem svetniškem življenju, ki je ohranila najzgodnejši spomin na njegovo pokoro. Čeprav so bili njegovi ostanki med prenovo stolnice začasno založeni, so jih v šesnajstem stoletju znova našli, kar je prineslo razcvet njegovega češčenja.
Po preučitvi njegovega dolgotrajnega češčenja ga je papež Gregor XVI. uradno razglasil za blaženega 24. oktobra 1842 (oziroma 1843) s potrditvijo njegovega pradavnega češčenja. V Rimskem martirologiju se njegov god obhajuje 9. novembra. V krščanski umetnosti je blaženi Ljudevit Morbioli upodobljen v beli pokorilni obleki z rdečim ali črnim križem na prsih, s križem v rokah, pogosto na oslu ali obdan z obsojenci na smrt, ki jim ponuja tolažbo, kot trajni vzor iskrenega spreobrnjenja, korenite pokore in sočutja z najbolj zavrženimi.
Isti dan, 9. novembra, godujejo tudi
- Blažena Ivana iz Signe, devica in puščavnica 14. stoletje
- Blaženi Gabriel Ferretti, duhovnik 15. stoletje
- Blaženi Gracija Kotorski, redovnik 16. stoletje
- Sveti Agripin iz Neaplja, škof 3. stoletje
- Sveti Jurij iz Lodèvea, škof 9. stoletje
- Sveti Ursin iz Bourgesa, škof 3. stoletje
- Sveti Viton iz Verduna, škof 6. stoletje
- Blaženi Jurij Napper, duhovnik in mučenec 17. stoletje
- Sveti Evstolija in Sopatra, devici in redovnici 6. stoletje