Preskoči na vsebino
Krščanska Resničnost

Svetniki › 15. stoletje › Življenjepisi › Blaženi Stanislav Kazimierczyk

Blaženi Stanislav Kazimierczyk
Klikni za povečavo
×
Blaženi Stanislav Kazimierczyk
Blaženi Stanislav Kazimierczyk. Vir slike: Wikimedia Commons

BLAŽENI · DUHOVNIK IN KANONIK

Blaženi Stanislav Kazimierczyk

God
3. maja
Obdobje
15. stoletje
Smrt
1489.

Življenje

Sveti Stanislav Kazimierczyk (Stanislav Sołtys) se je rodil 27. septembra 1433 v Kazimierzu pri Krakovu v pobožni družini mestnega svetovalca Macieja Sołtysa in matere Hedvike, natanko na dan prenosa relikvij svetega Stanislava škofa. Starša sta dolgo molila za potomstvo in bila člana bratovščine Najsvetejšega zakramenta. Prvo izobrazbo je prejel v šoli regularnih lateranskih kanonikov ob župnijski baziliki Kristusovega telesa, nato pa je na znameniti Jagelonski univerzi v Krakovu dosegel doktorat iz filozofije in teologije.

Leta 1456 je vstopil v noviciat Reda regularnih lateranskih kanonikov svetega Avguština pri samostanu Kristusovega telesa v Kazimierzu in si po rojstnem kraju privzel redovno ime Kazimierczyk. V istem letu je bil posvečen v duhovnika. Čeprav mlad, je bil zaradi izjemne razsodnosti in duhovne zrelosti postavljen za podmojstra in vzgojitelja novincev ter za samostanskega priorja. Bil je tesen in zvest prijatelj svetega Janeza Kancija, s katerim je delil ljubezen do znanja in siromakov.

Stanislav je bil neutruden oznanjevalec Božje besede ter je pridigal v poljskem in nemškem jeziku. Izstopal je kot neustrašen branilec resnične Kristusove navzočnosti v Najsvetejšem zakramentu proti zmotam viklifovcev in husitov, zaradi česar je med ljudstvom dobil častni naziv »apostol Najsvetejšega zakramenta«. Ure je preživljal v spovednici ter s svojo pronicljivostjo, blagostjo in modrostjo privabljal množico duš. Živel je v strogem mrtvičenju: spal je na golih tleh, se postil in noči preživljal v češčenju pred tabernakljem. Ko je v postnem času leta 1489 hudo zbolel, je poklical sobrate, položil roke na njihove glave ter jih blagoslovil, nato pa je z rokami, dvignjenimi proti nebu, blago preminil v Gospodu v Kazimierzu, 3. maja 1489. Po svoji želji je bil pokopan ob samem vhodu v baziliko Kristusovega telesa, da bi po njegovem grobu hodili vsi verniki.

Čudeži

Stanislavovo življenje je bilo prežeto z mističnimi darovi in videnji. Ko je neke noči molil na grobu svetega Stanislava na Wawelu, se mu je prikazala Mati Božja z Detetom Jezusom v naročju, obdana s svetniki. Poljski kralj Janez I. Albert je njegovemu blagoslovu in molitvi pripisal veliko vojaško zmago nad sovražniki 8. septembra 1487.

Po Stanislavovi smrti je njegov grob postal vir neštetih milosti: že v prvem letu po njegovi smrti so cerkveni spisi zabeležili sto šestinsedemdeset čudežnih ozdravitev in uslišanj bolnikov, ki so se zatekli k njegovi priprošnji. Leta 1632 so njegove netrohnjene relikvije prenesli na veličasten marmornati oltar, postavljen njemu v čast v baziliki Kristusovega telesa.

Češčenje in zavetništvo

Češčenje svetega Stanislava je bilo živo skozi stoletja. Postopek za njegovo uradno priznanje je obnovil krakovski nadškof kardinal Karol Wojtyła, ki ga je kot papež Janez Pavel II. slovesno razglasil za blaženega na Trgu svetega Petra v Rimu 18. aprila 1993. Papež Benedikt XVI. ga je slovesno kanoniziral 17. oktobra 2010.

Njegov bogoslužni spomin v Rimskem martirologiju se obhaja na dan njegovega prehoda v večnost, 3. maja, medtem ko se na Poljskem praznuje tudi 5. maja. Je glavni zavetnik Kazimierza in Krakova. V krščanski umetnosti je upodobljen v belem habitu lateranskih kanonikov z moceto, v roki pa drži monštranco z Najsvetejšim zakramentom in knjigo Svetega pisma, kot zavetnik pridigarjev, spovednikov, učiteljev in bolnikov.

Isti dan, 3. maja, godujejo tudi