Preskoči na vsebino
Krščanska Resničnost

Svetniki › 15. stoletje › Življenjepisi › Blaženi Simon iz Lipnice

Blaženi Simon iz Lipnice
Klikni za povečavo
×
Blaženi Simon iz Lipnice
Blaženi Simon iz Lipnice. Vir slike: Wikimedia Commons

BLAŽENI · DUHOVNIK

Blaženi Simon iz Lipnice

God
18. julija
Obdobje
15. stoletje
Smrt
1482.

Življenje

Sveti Simon iz Lipnice se je rodil med letoma 1435 in 1440 v malem poljskem kraju Lipnica Murowana, v pobožni in skromni družini Gregorja in Ane. Od zgodnjega otroštva ga je krasila iskrena vera, ljubezen do molitve in sinovska odanost Blaženi Devici Mariji. Po končani župnijski šoli se je leta 1454 vpisal na znamenito Jagelonsko univerzo v Krakovu. V tistem času je v Krakovu goreče pridige imel sveti Janez Kapistran, ki je privabljal množice ljudi in navduševal mlade za evangeljski ideal. Njegov zgled je močno dotaknil Simonovo srce, zato se je mladi študent odločil zapustiti posvetna prizadevanja. Po nasvetu svetega Janeza Kapistrana je Simon najprej dokončal akademski študij in leta 1457 dosegel stopnjo bakavreata, nato pa je istega leta skupaj z desetimi drugimi študenti zaprosil za sprejem v Red manjših bratov v samostanu svetega Bernardina v Stradomu v Krakovu.

Po položenih zaobljubah in teološki izobrazbi pod vodstvom magistra novincev Krištofa iz Vareseja je bil Simon okoli leta 1460 posvečen v duhovnika. Duhovniško službo je začel v samostanu v Tarnówu, nato pa je bil premeščen v Stradom. Leta 1463 mu je bila poverjena služba pridigarja v stolnici na Wawelu. Kot pridigar se je navdihoval ob zgledu svetega Bernardina Sienskega ter neumorno širil pobožnost do presvetega Imena Jezusovega, medtem ko je Sveto pismo razlagal z veliko jasnostjo in duhovnim vpogledom. Leta 1472 je romal v L'Aquilo na slovesni prenos relikvij svetega Bernardina Sienskega, leta 1478 pa je sodeloval na generalnem kapitlju svojega reda v Pavii, od koder se je podal na grobove apostolskih prvakov Petra in Pavla v Rim ter obiskal svete kraje v Sveti deželi.

Simonovo življenje je bilo zaznamovano s strogo askezo, dolgotrajnimi posti in nošenjem pokornostnega pasu, ki mu je ob Marijinih praznikih dodal še enega, da bi si pridobil njeno posebno naklonjenost. Ko je julija 1482 Krakov prizadela huda kuga, je sveti Simon ostal ob svoji čredi, dan in noč stregel okuženim, jim delil zakramente in pripravljal umirajoče na prehod v večnost. Po trdnem izročilu je, ganjen nad trpljenjem ljudstva, Gospodu ponudil svoje življenje kot žrtev za prenehanje epidemije. Ko je pomagal bolnim, se je tudi sam okužil s kugo ter je po šestih dneh hude bolezni, z očmi nepremično uprtimi v križ, preminil v Gospodu 18. julija 1482, pred smrtjo pa je zaprosil, da ga pokopljejo tik pod cerkveni prag, da bi po njem hodili vsi, ki vstopajo v hram.

Čudeži

Gospod je uslišal Simonovo velikodušno žrtev ljubezni, tako da je po njegovi smrti smrtonosna kuga v Krakovu hitro oslabela in kmalu povsem prenehala. Njegov grob je postal vir številnih milosti in čudovitih uslišanj tistih, ki so se priporočali njegovi priprošnji. Med številnimi čudeži posebej izstopa čudovito ozdravljenje neke bolne žene v Krakovu leta 1943, ko so zdravnici po njenem brezupnem stanju potrdili popolno in trajno vrnitev zdravja brez kakršne koli medicinske razlage, kar je služilo kot potrjeni čudež za njegovo razglasitev za svetnika.

Češčenje in zavetništvo

Grob svetega Simona v cerkvi svetega Bernardina v krakovskem Stradomu je postal slavno romarsko mesto. Papež Inocenc XI. je potrdil njegovo starodavno češčenje 24. februarja 1685 in ga uvrstil med blažene. Postopek za njegovo kanonizacijo je obnovil papež Pij XII. leta 1948, papež Benedikt XVI. pa ga je razglasil za svetnika na Trgu svetega Petra v Rimu 3. junija 2007.

Njegov liturgični god se obhajuje na dan njegovega rojstva za nebesa, 18. julija. V krščanski umetnosti je upodobljen v frančiškanskem habitu s ploščico, na kateri je zapisan monogram Jezusovega Imena (IHS), s križem v roki ali kako z ljubeznijo streže bolnikom, okuženim s kugo. Kliče se kot močan nebeški zavetnik zoper nalezljive bolezni, kugo, hudo bedo, osamljenost in krivico.

Isti dan, 18. julija, godujejo tudi