Preskoči na vsebino
Krščanska Resničnost

Svetniki › 15. stoletje › Življenjepisi › Sveti Kazimir

Sveti Kazimir
Klikni za povečavo
×
Sveti Kazimir
Sveti Kazimir. Vir slike: Wikimedia Commons

SVETNIK · KRALJEVIČ

Sveti Kazimir

God
4. marca
Obdobje
15. stoletje
Smrt
1484.

Življenje

Sveti Kazimir, poljski in litovski kraljevič, se je rodil v kraljevem gradu Wawel v Krakovu 3. oktobra 1458 kot tretji otrok in drugi sin kralja Kazimirja IV. Jagelonca in kraljice Elizabete Habsburške. Po očetu je bil vnuk Vladislava II. Jagela, ki je vpeljal krščanstvo v Litvo, po materi pa potomec nemških, čeških in ogrskih kraljev. Njegov stric Vladislav III. je padel pri Varni leta 1444, ko je branil krščansko Evropo pred Osmani. Vzgojo mladega kraljeviča so starši zaupali učenemu zgodovinarju in krakovskemu kanoniku Janu Długoszu ter humanistu Filippu Buonaccorsiju, imenovanemu Callimachus. Długosz, mož globoke vere in strogih načel, je v dušo mladega Kazimirja vsadil neomajno vdanost Bogu, skromnost in ljubezen do kreposti. Kraljevič se je odlikoval z izjemno bistrostjo uma, govoril je poljski, litovski, latinski in nemški jezik ter kazal veliko zgovornost.

Ko mu je bilo trinajst let, mu je skupina ogrskih velikašev, nezadovoljnih z vladavino Matije Korvina, ponudila krono svetega Štefana. V želji, da bi branil krščanstvo pred turško nevarnostjo, se je mladi kraljevič z vojsko odpravil proti Ogrski, a ko je videl politične spletke, neslogo velikašev in nasprotovanje papeža Siksta IV., ki se je trudil preprečiti spore med kristjani, se je Kazimir vrnil v domovino, ta neuspeh pa je doživel kot jasen klic, naj se ogiba posvetnih osvajanj in zemeljske slave. Vrnil se je k študiju in molitvi pod vodstvom očeta Długosza.

Potem ko je njegov starejši brat Vladislav leta 1471 postal češki kralj, je Kazimir postal zakoniti prestolonaslednik poljske krone. Ko se je njegov oče kralj odpravil v Litvo, je mlademu Kazimirju zaupal upravo nad Poljsko. Od leta 1481 do 1483 je mladi kraljevič upravljal kraljestvo z izjemno razsodnostjo, modrostjo in pravičnostjo, branil reveže pred nasiljem plemičev ter skrbel za red v državi. Ko mu je oče ponudil poroko s hčerjo cesarja Friderika III., je Kazimir ponudbo odločno zavrnil, saj se je Gospodu zaobljubil k večnemu devištvu. Njegovo telo, oslabljeno zaradi strogih postov, celonočnih molitev in spanja na golih tleh, je prizadela huda pljučna bolezen. Na poti v Litvo, v kraljevem gradu v Grodnu, je okrepljen s svetimi zakramenti in z besedami molitve na ustnah blago zaspal v Gospodu 4. marca 1484, v svojem šestindvajsetem letu starosti.

Čudeži

Sveti Kazimir se je odlikoval po angelski čistosti in globoki pobožnosti do evharističnega Jezusa ter Presvete Device Marije. Pogosto je ponoči, v hudem mrazu in slabem vremenu, v globoki molitveni zamaknjenosti klečal pred zaklenjenimi vrati stolnic. Posebno ljubezen je gojil do marijanske hvalnice svetega Bernarda iz Clairvauxa Omni die dic Mariae, ki jo je molil vsak dan. Po trdnem izročilu je poljska vojska po njegovi smrti na reki Zahodni Dvini dosegla čudežno zmago nad sovražnikom, potem ko se je sveti Kazimir v siju prikazal na nebu in vojakom pokazal varen prehod prek narasle reke. Ko so leta 1604 odprli njegov grob v stolnici v Vilniusu, so njegovo telo našli povsem neraspadlo, pri čemer je širilo čudovit vonj, na njegovih prsih pa so našli nepoškodovano besedilo njegove priljubljene marijanske hvalnice.

Češčenje in zavetništvo

Telo svetega Kazimirja počiva v veličastni baročni kapeli v stolnici svetega Stanislava in Vladislava v Vilniusu v Litvi. Papež Leon X. je začel postopek preiskave njegovega svetniškega življenja in ga zaupal nunciju Zaccariju Ferreriju, papež Hadrijan VI. pa ga je kanoniziral leta 1522. Papež Klemen VIII. je leta 1602 določil, da se njegov god obhaja 4. marca, papež Pavel V. pa ga je uvrstil v splošni rimski brevir. Papež Urban VIII. ga je leta 1636 razglasil za glavnega zavetnika Litve, papež Pij XII. pa ga je leta 1948 razglasil za posebnega nebeškega zavetnika mladine.

Sveti Kazimir se obhaja kot zavetnik Poljske, Litve, mladine, bogoslovcev in samcev. V krščanski umetnosti je upodobljen v knežjih ali kraljevih oblačilih s krono in hermelinastim plaščem, v roki pa drži belo lilijo kot znamenje neomadeževane čistosti, rožni venec ali zvitek z besedami hvale Materi Božji.

Isti dan, 4. marca, godujejo tudi