Preskoči na vsebino
Krščanska Resničnost

Svetniki › 15. stoletje › Življenjepisi › Blaženi Anton iz Stronconea

BLAŽENI · REDOVNIK

Blaženi Anton iz Stronconea

God
7. februarja
Obdobje
15. stoletje
Smrt
1461.

Življenje

Blaženi Anton iz Stronconeja (Antonio da Stroncone, s krstnim imenom Antonio Vici) se je rodil okoli leta 1381 ali 1391 v Stronconeju v pokrajini Umbriji, v stari in pobožni plemiški družini očetu Ludoviku in materi Izabeli. Njegova starša sta bila člana tretjega reda svetega Frančiška ter sta v sinu že od najzgodnejših dni privzgajala globoko vero in gorečo ljubezen do serafinskega očeta Frančiška Asiškega. Njegov stric Janez je bil ugleden frančiškan observant.

Pri komaj dvanajstih letih je Anton začutil nepremagljiv klic v redovno življenje. Stopil je pred gvardijana samostana v Stronconeju in ga prosil, naj ga sprejme med manjše brate. Predstojnik ga je zaradi šibkega zdravja in mladosti sprva zavrnil, a je Anton prošnjo trikrat ponovil, nakar je gvardijan, ganjen nad dečkovimi solzami in stanovitnostjo, privolil ter ga sprejel v redovno družino. Čeprav so predstojniki v njem prepoznali izjemne darove in ga želeli usmeriti v duhovništvo, je Anton v globoki ponižnosti prosil, da bi za vselej ostal preprost laiški brat, posvečen služenju bratom in skritemu delu.

Po izpovedanih zaobljubah je bival v Fiesolu pri Firencah pod duhovnim vodstvom blaženega Tomaža Bellaccija, kjer je opravljal službo pomočnika magistra novincev. Med letoma 1428 in 1430 je deloval na Korziki, kjer je pomagal pri postavljanju novih samostanov, nato pa se je umaknil v samotišče Eremo delle Carceri na gori Subasio ter naposled v samostan svetega Damijana v Assisiju.

Anton je živel v nenehni in junaški askezi: v vseh letnih časih je hodil bos, se strogo postil in nosil grobo raševino. V prostem času je z lastnimi rokami izdeloval majhne lesene križe in jih nameščal po samostanskem vrtu, da bi brate spodbujal k premišljevanju Gospodovega trpljenja. Gojil je gorečo pobožnost do presvete evharistije, v dneh, ko je prejemal sveto obhajilo, pa je na kolenih prosil vse sobrate za odpuščanje svojih napak. V cerkvi svetega Damijana v Assisiju se je ohranil njegov molitvenik, ki vsebuje eno najstarejših pričevanj molitve Angelovega pozdravljenja v današnji obliki. Izčrpan od posta in molitvenih naporov je blaženi Anton preminil v Gospodu v samostanu svetega Damijana v Assisiju 7. februarja 1461.

Čudeži

Gospod je blaženega Antona obdaril z darom preroštva in videnj. Leto dni po njegovem pokopu pod tlakom samostanske cerkve svetega Damijana je iz njegovega groba nenadoma vzplamtel čudežen plamen. Sveti Jakob Markijski, ki se je mudil v samostanu, je vzkliknil, da je to očitno Božje znamenje, ter ukazal dvigniti cerkveni tlak: našli so Antonovo telo povsem neprepahnjeno, iz njega pa se je širil čudovit prijeten vonj. Ko so leta 1649 pred njegove izpostavljene relikvije pripeljali od hudega duha obsedeno ženo, se je blaženikovo telo pred očmi navzočih dvignilo v sedeč položaj ter povzdignilo roko, nakar je bila bolnica v trenutku osvobojena.

Češčenje in zavetništvo

Rimskokatoliška Cerkev obhaja god blaženega Antona iz Stronconeja 7. februarja. Papež Inocenc XI. je z odlokom o potrditvi kulta 28. junija 1687 slovesno potrdil njegovo dolgotrajno češčenje. Njegove neprepahnjene relikvije so leta 1809 slovesno prenesli v frančiškanski samostan v njegovem rojstnem Stronconeju, kjer jih še danes z velikim spoštovanjem hranijo in častijo. V umetnosti ga upodabljajo v frančiškanskem habitu z vrvjo, bosega, z razpelom in rožnim vencem v rokah ali z majhnimi lesenimi križi, ki jih je sam izdeloval. Je zavetnik mesta Stroncone, frančiškanskih laiških bratov in tistih, ki iščejo osvoboditev od duhovnih skušnjav.

Isti dan, 7. februarja, godujejo tudi