Preskoči na vsebino
Krščanska Resničnost

Svetniki › 15. stoletje › Življenjepisi › Sveta Koleta Boylet

Sveta Koleta Boylet
Klikni za povečavo
×
Sveta Koleta Boylet
Sveta Koleta Boylet. Vir slike: Wikimedia Commons

SVETNICA · DEVICA

Sveta Koleta Boylet

God
6. marca
Obdobje
15. stoletje
Smrt
1447.

Življenje

Sveta Koleta Boylet (Nicolette Boellet) se je rodila 13. januarja 1381 v kraju Corbie v pokrajini Pikardiji v Franciji, očetu Robertu, samostanskemu tesarju v tamkajšnji benediktinski opatiji, in materi Margareti Moyon. Njena starša sta bila že v zrelih letih in brez otrok, zato sta goreče prosila svetega Nikolaja iz Barija za potomstvo; ko je mati v šestdesetem letu rodila deklico, sta jo iz hvaležnosti poimenovala Nicolette, iz česar je nastalo ime Koleta. Vzgojena v globokem premišljevanju Kristusovega trpljenja se je Koleta že v zgodnjem otroštvu odlikovala z izjemno ljubeznijo do revežev in z neprestano molitvijo.

Po smrti staršev leta 1399 je preostalo premoženje razdelila med reveže ter iskala svoje mesto v posvečenem življenju: najprej je bivala med beginkami, nato pri benediktinkah in klarisah urbanistkah, vendar nikjer ni našla želene strogosti. Leta 1402 je prejela oblačilo Tretjega reda svetega Frančiška in se z dovoljenjem opata v Corbieju dala zazidati kot rekluza v majhno celico, prislonjeno k župnijski cerkvi svetega Štefana. V tej popolni samoti je preživela štiri leta v postu in zrenju. Tam je v videnju zagledala svetega Frančiška Asiškega, ki jo je poklical, naj prenovi njegov Drugi red ubogih gospa ter ga vrne k prvotni strogosti in uboštvu vodila svete Klare.

Leta 1406 je bila odvezana zaobljube samote ter se je odpravila v Nico pred avignonskega papeža Benedikta XIII., ki ga je Francija tedaj priznavala. Papež jo je sprejel med klarise ter ji podelil pooblastila za ustanavljanje in prenovo samostanov. Ob podpori ženevske grofice Blanche in svojega duhovnega voditelja patra Henrika de la Beaumeja je Koleta leta 1410 začela svojo veliko prenovo v Besançonu. Njena reforma, prežeta s popolnim evangeljskim uboštvom, bosonogo hojo in nenehnim zdržkom od mesa, se je bliskovito razširila po Franciji, Flandriji in nemških deželah. V svojem življenju je ustanovila ali prenovila sedemnajst ženskih samostanov ter spodbudila tudi prenovo med moškimi brati (koletanci). Njena posebna določila za sestre so potrdili papeži Nikolaj V., Pij II. in Sikst IV. Sveta Koleta je blago preminila v Gospodu v samostanu v Gentu v Flandriji 6. marca 1447.

Čudeži

Življenje svete Kolete so zaznamovali številni čudežni dogodki. Ko je na poti v Nico bivala v hiši prijateljev, katerih žena je pri težkem porodu umirala, je Koleta odšla v cerkev in izprosila srečen porod; rojena deklica Petronila je pozneje postala njena tajnica in pisateljica njenega življenjepisa. V Besançonu je s svojimi molitvami vrnila v življenje mrtvorojenega otroka, ko ga je zavila v svojo redovniško tančico, ki jo je prejela od papeža. V trenutkih pomanjkanja sta se v njenih samostanih čudežno pomnožila kruh in vino, izročilo pa poroča, da so se ji divje ptice in jagnjeta brez strahu približevali ter jedli iz njenih rok.

Češčenje in zavetništvo

Telo svete Kolete počiva v samostanu klaris koletink v Polignyju v Franciji, kamor so njene relikvije prenesli iz Genta. Papež Klemen XII. jo je za blaženo razglasil 23. januarja 1740, papež Pij VII. pa jo je slovesno kanoniziral 24. maja 1807. Njen liturgični god se v Rimskem martirologiju obhaja 6. marca. Je glavna nebeška zavetnica žena, ki si želijo spočeti in roditi otroke, nosečnic, porodnic in bolnih dojenčkov. V krščanski umetnosti je upodobljena v redovnem oblačilu klaris, bosonoga, v roki drži razpelo, križ ali svetilko, pogosto obdana s pticami ali z otrokom, ki ga sprejema v naročje.

Isti dan, 6. marca, godujejo tudi