Preskoči na vsebino
Krščanska Resničnost

Svetniki › 19. stoletje › Življenjepisi › Sveti Jožef Cafasso

Sveti Jožef Cafasso
Klikni za povečavo
×
Sveti Jožef Cafasso
Sveti Jožef Cafasso. Vir slike: Wikimedia Commons

SVETNIK · DUHOVNIK

Sveti Jožef Cafasso

God
23. junija
Obdobje
19. stoletje
Smrt
1860.

Življenje

Sveti Jožef Cafasso se je rodil 15. januarja 1811 v kraju Castelnuovo d'Asti v Piemontu v skromni in globoko pobožni kmečki družini Giovannija Cafassa in Orsole, rojene Beltramo, kot tretji od štirih otrok. Njegova najmlajša sestra Marianna je bila mati blaženega Jožefa Allamana, ustanovitelja misijonarjev in misijonk Tolažnice. Jožef se je rodil s težko telesno hibo hrbtenice, zaradi česar je vse življenje ostal majhne rasti in šibke, zgubane drže. Vendar je bila njegova duša napolnjena z nenavadno milostjo: ti, ki so ga poznali v otroštvu, so govorili, da se ne spominjajo, da bi kdaj storil najmanjši greh. Po šolanju v rojstnem kraju in semenišču v Chieriju je bil za duhovnika posvečen 21. septembra 1833 v stolnici v Torinu.

Takoj po posvečenju je vstopil v cerkveni kolegij svetega Frančiška Asiškega v Torinu, ki ga je vodil ugledni teolog Luigi Guala, da bi poglobil svoje teološko in duhovno znanje. V tej ustanovi je preživel vse preostalo življenje ter napredoval od študenta in predavatelja moralne teologije do duhovnega voditelja in naposled rektorja leta 1848. Bil je tudi član Tretjega samostanskega reda svetega Frančiška. V času, ko je med duhovščino še vladal strogi jansenistični duh groženj in strahu pred obsodbo, je don Cafasso vnašal blag in pastoralni nauk svetega Alfonza Marije de Liguorija in svetega Frančiška Saleškega. Vzgojil je rodove svetih in zavzetih duhovnikov ter postal moder voditelj in duhovni svetovalec številnim velikanom krščanskega Torina, med katerimi se posebej izstopa sveti Janez Bosko, ki ga je don Cafasso spremljal od zgodnje mladosti, usmeril k vzgoji zapuščene mladine ter ga finančno in duhovno podpiral pri ustanavljanju salezijanskega dela.

Don Jožef je živel v stalnem in strogem samoodpovedovanju, vsako jutro je vstajal ob pol petih k molitvi in sveti maši. Ni pil ničesar razen vode, nikoli ni kadil niti jedel med obroki, neznosne zobobole in telesne bolečine pa je prenašal v popolni tišini. Na vprašanje, ali se nikoli ne utrudi, je odgovoril: »Naš počitek bo v nebesih.« Ko so mu ugledneži ponudili kandidaturo za parlamentarnega poslanca, je zavrnil z besedami: »Na sodni dan me bo Gospod vprašal, ali sem bil dober duhovnik, ne pa, ali sem bil poslanec.«

Posebno poglavje njegovega svetega delovanja je bilo delo v zaporih in skrb za obsojene na smrt, zaradi česar so ga poimenovali duhovnik vislic. Neumorno je obiskoval zaporniške celice, prebujal kesanje v najbolj okorelih zločincih ter jih spremljal vse do morišča. Objemal je obsojence pod vislicami, jim vlival zaupanje v Božje neizmerno usmiljenje ter jim dajal odvezo pred usmrtitvijo, pri čemer jih je imenoval svoje obešene svetnike, ker so umirali spravljeni z Bogom. Izčrpan od pokore in dela je umrl za pljučnico in notranjo krvavitvijo 23. junija 1860 v Torinu v devetainštiridesetem letu življenja, pogrebno pridigo pa je imel njegov vdani duhovni sin don Bosko.

Češčenje in zavetništvo

Sveti Jožef Cafasso počiva v svetišču Matere Božje Tolažnice v Torinu, kamor so bili njegovi posmrtni ostaki preneseni skupaj s cerkvenim kolegijem. Papež Pij XI. ga je razglasil za blaženega 3. maja 1925 ter ga imenoval za biser italijanske duhovščine, papež Pij XII. pa ga je slovesno kanoniziral 22. junija 1947 v baziliki svetega Petra v Rimu. Isti papež ga je leta 1948 razglasil za nebeškega zavetnika vseh zaporov, zapornikov in obsojenih na smrt v Italiji, v encikliki Menti Nostrae pa ga je izpostavil kot trajen zgled vsem duhovnikom, spovednikom in duhovnim voditeljem.

Njegov liturgični god se obhajuje 23. junija, na dan njegove svete smrti. Na križišču v Torinu, kjer so se včasih izvrševala javna obešanja, je postavljen spomenik svetemu Jožefu Cafassu, kako tolaži obsojenca na smrt.

Isti dan, 23. junija, godujejo tudi