Preskoči na vsebino
Krščanska Resničnost

Svetniki › 3. stoletje › Življenjepisi › Sveti Mocij

SVETNIK · DUHOVNIK IN MUČENIK

Sveti Mocij

God
11. maja
Obdobje
3. stoletje
Smrt
288.

Življenje

Sveti Mocij je bil kreposten duhovnik in slavni Kristusov mučenec, ki je konec tretjega stoletja s svojim pogumnim pričevanjem za Odrešenika posvetil mesto Bizanc. Rodil se je v ugledni rimski družini, vendar se je zgodaj odpravil na krščanski Vzhod, kjer je prejel sveti red duhovništva in vse svoje bitje posvetil služenju oltarju in oznanjevanju Božje besede. Deloval je v mestu Amfipol v Makedoniji v času, ko so rimski cesarski razglasi strogo prepovedovali krščansko bogoslužje.

Kot goreč Kristusov duhovnik je Mocij brez strahu vstopal v poganske hrame in pred zbrano množico razkrival zmote malikovalstva ter spodbujal ljudstvo, naj zapusti brezdušne kipe in se obrne k živemu Bogu, Stvarniku nebes in zemlje. Nekega dne, ko so pogani obhajali praznik boga Dioniza, je Mocij stopil pred oltar in podrl idola na tla ter izpovedal, da je Jezus Kristus edini pravi Gospodar.

Takoj je bil ujet in priveden pred cesarskega upravitelja Lavdicija. Podvržen je bil krutim mukam: metali so ga v razžarjeno peč in pred divje zveri, vendar ga je Božja roka čudežno ohranila nepoškodovanega. Ko je upravitelj videl, da ga v Amfipolu ne morejo zlomiti, ga je poslal v Bizanc (današnji Carigrad). Tam je ponovno zavrnil darovanje kadila rimskim bogovom, nato pa mu je okoli leta 295 z mečem odsekali glavo, s čimer je v tretjem stoletju prejel zmagoslavni mučeniški venec.

Češčenje in zavetništvo

Rimski martirologij obhaja spomin svetega Mocija, duhovnika in mučenca, 11. maja, pri čemer poudarja njegovo mučeniško zmago v Bizancu. Cesar Konstantin Veliki je v četrtem stoletju v Carigradu postavil veličastno baziliko, posvečeno svetemu Mociju, ki je postala eno najpomembnejših romarskih svetišč cesarskega mesta, kamor so se verniki stoletja zgrinjali in prosili za njegovo nebeško priprošnjo. V sakralni umetnosti je upodobljen v duhovniških oblačilih zgodnjekrščanskega sloga z mašnim plaščem, v roki pa drži razpelo, mučeniško palmo in kelih ali razbit idol. Je zavetnik duhovnikov, pridigarjev in tistih, ki se borijo proti malikovalstvu in vraževerju.

Isti dan, 11. maja, godujejo tudi