Preskoči na vsebino
Krščanska Resničnost

Svetniki › 19. stoletje › Življenjepisi › Blaženi Pij IX.

Blaženi Pij IX.
Klikni za povečavo
×
Blaženi Pij IX.
Blaženi Pij IX.. Vir slike: Wikimedia Commons

BLAŽENI · PAPEŽ

Blaženi Pij IX.

God
7. februarja
Obdobje
19. stoletje
Smrt
1878.

Življenje

Blaženi Pij IX., rojen kot Giovanni Maria Mastai-Ferretti 13. maja 1792 v Senigalliji na jadranski obali Italije, je bil deveti otrok grofa Girolama Mastai-Ferrettija in Caterine, rojene Solazzi. V otroštvu je po padcu v narasli potok utrpel hudo poškodbo glave, zaradi česar je leta trpel za epileptičnimi napadi. Zaradi te bolezni je moral prekiniti šolanje pri očetih piaristih v Volterri, pozneje pa so ga zavrnili tudi v Papeški plemiški straži. Tolažbo je našel v srečanju z mladim svetim Vincencijem Pallottijem, ki mu je napovedal, da bo ozdravel in nekega dne postal papež. Leta 1815 je romal v Loreto, kjer ga je papež Pij VII. opogumil; tam je bil po priprošnji Loretanske Matere Božje popolnoma in trajno osvobojen bolezni.

Po teološkem študiju v Rimu je bil v duhovnika posvečen 10. aprila 1819. Svojo prvo sveto mašo je obhajal na veliko noč v sirotišču »Tata Giovanni« ter se posvetil skrbi za zapuščene otroke in reveže. Od leta 1823 do 1825 je sodeloval v papeški diplomatski misiji v Čilu in Urugvaju ter postal prvi bodoči papež, ki je stopil na ameriška tla. Papež Lev XII. ga je leta 1827 imenoval za nadškofa v Spolethu, kjer se je izkazal s skrbjo za reveže in modrim posredovanjem, s katerim je rešil mesto pred prelivanjem krvi med vstajo leta 1831. Papež Gregor XVI. ga je leta 1832 premestil na čelo škofije Imola ter ga leta 1840 uvrstil v kardinalski zbor.

Po smrti Gregorja XVI. je bil kardinal Mastai-Ferretti 16. junija 1846 izvoljen za papeža v štiri in petdesetem letu starosti ter si prevzel ime Pij IX. Njegov pontifikat je trajal enaintrideset let, sedem mesecev in triindvajset dni ter ostaja najdaljši v zgodovini Cerkve po svetem Petru. Svojo vladavino je začel s političnimi reformami in splošno pomilostitvijo zapornikov, vendar so radikalni revolucionarji kmalu sprožili upor, ubili papeževega premierja Rossija in obkolili papeža v Kvirinalu. Pij IX. je moral novembra 1848 preoblečen pobeči v Gaeto, v Rim pa se je vrnil aprila 1850 s pomočjo francoskih čet. Do leta 1870 se je pogumno boril za neodvisnost Cerkve, vendar je s padcem Rima septembra 1870 prenehala obstajati tisočletna Papeška država, papež pa se je umaknil v Vatikan kot prostovoljni ujetnik.

Kljub političnim viharjem je bilo njegovo duhovno delo veličastno. Dne 8. decembra 1854 je svečano razglasil dogmo o Brezmadežnem spočetju Blažene Device Marije, z encikliko »Quanta cura« in zbirko »Syllabus« leta 1864 pa je obsodil zablode sodobnega materializma, verskega indiferentizma in lažnega napredka. Leta 1869 je sklical Prvi vatikanski koncil, na katerem je bila svečano definirana dogma o papeški nezmotljivosti, kadar govori s stolice (ex cathedra) o stvareh vere in morale. Ustanovil je več kot dvesto novih škofij po vsem svetu ter obnovil cerkveno hierarhijo v Angliji in na Nizozemskem. Umrl je v Vatikanu 7. februarja 1878.

Čudeži

Svetost papeža Pija IX. je izpričana s številnimi nadnaravnimi milostmi med življenjem in po smrti. Sam je v mladosti doživel čudežno ozdravljenje od neozdravljive božjast po priprošnji Blažene Device Marije v Loretu.

Za njegovo beatifikacijo je Cerkev temeljito preučila in priznala čudežno ozdravljenje francoske redovnice sestre Marie-Thérèse de Saint-Paul, ki je zbolela za hudo in smrtonosno boleznijo kosti in sklepov. Ko so se vse njene sestre z molitvijo obrnile k papežu Piju IX., je redovnica v nekem trenutku popolnoma ozdravela in vstala z bolniške postelje, kar je zdravniška komisija v Rimu razglasila za znanstveno nerazložljiv čudež.

Češčenje in zavetništvo

Postopek za beatifikacijo papeža Pija IX. je bil odprt leta 1907 pod svetim papežem Pijem X. Papež Janez Pavel II. je potrdil junaški stopenj njegovih krščanskih kreposti leta 1986 ter ga razglasil za častitljivega Božjega služabnika. Isti papež ga je svečano razglasil za blaženega 3. septembra 2000 na Trgu svetega Petra v Rimu med Velikim jubilejem skupaj s papežem Janezom XXIII.

Njegovi posmrtni ostanki počivajo v baziliki svetega Lovrenca zunaj obzidja (San Lorenzo fuori le mura) v Rimu, kamor so bili preneseni po njegovi izrecni želji. Njegov liturgični god se obhajuje 7. februarja, na dan njegove smrti. V umetnosti je upodobljen v beli papeški obleki z moceto in papeškim križem, pogosto z bulo razglasitve dogme o Brezmadežnem spočetju v roki ali v molitvi pred Najsvetejšim zakramentom.

Isti dan, 7. februarja, godujejo tudi