Preskoči na vsebino
Krščanska Resničnost

Svetniki › 13. stoletje › Življenjepisi › Sveta Roža Viterbska

Sveta Roža Viterbska
Klikni za povečavo
×
Sveta Roža Viterbska
Sveta Roža Viterbska. Vir slike: Wikimedia Commons

BLAŽENA · DEVICA

Sveta Roža Viterbska

God
6. marca
Obdobje
13. stoletje
Smrt
1252.

Device

Med najbolj čaščenimi: Najbolj čaščeni v Italiji

Življenje

Sveta Roza Viterbska se je rodila okoli leta 1233 v Viterbu v Laciju v skromni in bogaboječi družini očeta Janeza in matere Katarine. Že od najzgodnejšega otroštva se je odlikovala po izjemnem molitvenem daru, ljubezni do siromakov in gorečem hrepenenju po združitvi z Gospodom. Že kot deklica se je umikala v skritost domače hiše, kjer je preživljala ure v premišljevanju Kristusovega trpljenja in se strogo pokorila. Čeprav je bila krhkega zdravja in jo je težilo telesno trpljenje, je njena duša gorela v neugasljivem duhovnem žaru.

Junija 1250, na predvečer praznika svetega Janeza Krstnika, je Roza hudo zbolela. V tej bolezni je prejela videnje Preblažene Device Marije, ki ji je podelila telesno ozdravljenje ter ji naročila, naj si obleče spokorno oblačilo po zgledu svetega Frančiška Asiškega in gre javno oznanjat pokoro meščanom Viterba. Mesto je bilo v tistem času prizorišče hudih spopadov med privrženci rimskega škofa in cesarja Friderika II., med ljudstvom pa so se širile tudi zablode krivoverskih katarov.

Roza se je odzvala nebeškemu klicu in s križem v roki stopila na ulice ter trge Viterba. Mlado dekle je postalo neustrašna glasnica spreobrnjenja, ki je svoje sodržavljane klicala k pokori, miru ter neomajni zvestobi sveti materi Cerkvi in rimskemu prvaču. Njene besede so bile tako močne in prepričljive, da so pretresale srca zakrknjenih grešnikov, toda hkrati so izzvale bes cesarjevih privržencev in krivovercev. Pod njihovim pritiskom je cesarski podestat januarja 1250 Rozo in njene starše izgnal iz mesta.

V izgnanstvu se je družina zatekla v Soriano nel Cimino. Tam je Roza 5. decembra 1250 napovedala skorajšnjo smrt cesarja Friderika II., kar se je natanko uresničilo nekaj dni pozneje, 13. decembra. Nato je odšla v Vitorchiano, kjer je s svojim svetim življenjem in molitvijo spreobrnila prebivalce, ki so bili zapeljani v zmote. Po ponovni vzpostavitvi miru in papeške oblasti v Viterbu leta 1251 se je Roza s starši vrnila v rodno mesto.

Želela je vstopiti v samostan sester klaris svete Marije od Rož, vendar so jo sestre zavrnile zaradi njenega uboštva in pomanjkanja dote. Roza je to zavrnitev sprejela s popolno ponižnostjo in vdanostjo ter sestram napovedala, da jo bodo sprejele po njeni smrti. Vrnila se je v majhno sobico v očetovi hiši ter nadaljevala življenje v molitvi, askezi in delih usmiljenja. Tam je v starosti komaj osemnajstih let sveto dopolnila svojo kratko zemeljsko pot 6. marca 1251.

Čudeži

Gospod je sveto Rozo obdaril s čudežnimi darovi že v najzgodnejših letih. Izročilo poroča, da je že kot triletna deklica z molitvijo obudila v življenje svojo umrlo teto. Med bivanjem v Vitorchianu je Roza, da bi prepričala zavedeno ljudstvo in dokazala resničnost katoliške vere v nasprotju s krivimi nauki, stopila na gorečo grmado in ostala tri ure nepoškodovana med plameni, kar je privedlo do popolnega spreobrnjenja celotnega kraja. V Vitorchianu je z molitvijo izprosila tudi ozdravljenje slepe žene po imenu Delicata.

Češčenje in zavetništvo

Rimskokatoliška Cerkev obhaja god svete Roze Viterbske 6. marca, na dan njenega rojstva za nebesa, njen slovesni praznik v Viterbu pa praznujejo 4. septembra v spomin na prenos njenih svetih relikvij. Potem ko se je svetnica v spanju prikazala papežu Aleksandru IV., je ta 4. septembra 1258 ukazal, naj njeno nestrohnjeno telo slovesno prenesejo iz cerkve Santa Maria in Poggio v samostan klaris, ki danes nosi njeno ime, s čimer se je izpolnila njena napoved. Slovesni postopek njene kanonizacije je leta 1457 sklenil papež Kalist III.

Vsako leto 3. septembra zvečer v Viterbu priredijo znameniti prenos visokega osvetljenega stolpa s kipom svetnice na vrhu (Macchina di Santa Rosa), ki ga skozi ozke zgodovinske ulice na svojih ramenih nosi sto nosačev v znamenje hvaležnosti za njeno trajno varstvo. V umetnosti je sveta Roza upodobljena v temnem habitu s pasom iz vrvi, z vencem vrtnic na glavi in z razpelom v roki, včasih tudi sredi plamenov. Je glavna zavetnica mesta Viterbo, Frančiškovega svetnega reda ter krščanske mladine, ki si prizadeva za čistost vere.

Isti dan, 6. marca, godujejo tudi