Preskoči na vsebino
Krščanska Resničnost

Svetniki › 14. stoletje › Življenjepisi › Blažena Imelda Lambertini

Blažena Imelda Lambertini
Klikni za povečavo
×
Blažena Imelda Lambertini
Blažena Imelda Lambertini. Vir slike: Wikimedia Commons

BLAŽENA · DEVICA

Blažena Imelda Lambertini

God
12. maja
Obdobje
14. stoletje
Smrt
1333.

Življenje

Blažena Imelda Lambertini se je rodila leta 1320 ali 1322 v Bologni kot edini otrok grofa Egana Lambertinija in Castore Galuzzi. Njeni starši so bili znani po krščanski pobožnosti in dejavni ljubezni do bolonjskih ubožcev. Že od najbolj zgodnjih dni je deklica kazala izjemno težnjo po svetosti; v hiši je postavljala majhne oltarčke, pred katerimi je preživljala ure v zbranosti in molitvi ter gojila posebno češčenje do svete Agneze Rimske.

Že v petem letu starosti je Imelda goreče prosila, da bi smela prejeti sveto obhajilo, vendar je bila v tistem času navada, da se k zakramentu evharistije pristopi šele pri štirinajstih letih. Vodena z neugasljivo čeznjo po Kristusu je pri devetih ali desetih letih prosila starše, da ji dovolijo oditi v samostan. Vstopila je med sestre dominikanke v samostanu Santa Maria Maddalena v Val di Pietri blizu Bologne, kjer so vzgajali dekleta. Čeprav je bila še otrok in je ni obvezovalo celotno vodilo, je Imelda z velikim žarom izpolnjevala redovno disciplino, preživljajoč čas v pokorščini, molitvi in molku. Večkrat je v solzah zaklinjala svojega duhovnega voditelja in samostanske predstojnice, naj ji podelijo sveto obhajilo, rekoč, da ne razume, kako lahko kdo prejme Jezusa v svoje srce, ne da bi umrl od tolikšne ljubezni, a so jo zaradi njene starosti vedno zavrnili.

Na predvečer praznika Gospodovega vnebovzetja, 12. maja 1333, je bila Imelda pri sveti maši v samostanski cerkvi. Ko so redovnice pristopile k obhajilni mizi, je deklica ostala klečati ob strani v kotu kapele ter točila grenke solze hrepenenja po svojem ljubljenem Odrešeniku. Po maši je ostala sama v cerkvi v tihi molitvi. Takrat se je zgodil čudovit dogodek: mežnar in sestre so opazili, kako nad Imeldino glavo v zraku lebdi sijajna posvečena hostija, obdana z nezemeljsko svetlobo. Duhovnik je spoznal, da gre za Božjo voljo; vzel je pateno, stopil k deklici in ji podelil njeno prvo sveto obhajilo. Imelda se je v solzah veselja priklonila do tal in padla v globoko mistično zamaknjenost. Ko jo je ena od sester pozneje prišla poklicat k kosilu in se dotaknila njenega rame, je spoznala, da je Imeldina duša v tem zanosu neizmerne radosti in ljubezni zapustila telo ter se preselila v objem Ženina. Umrla je v starosti enajstih let z blaženim in trajnim nasmehom na obrazu.

Čudeži

Imeldin prehod v večnost je zaznamoval velik evharistični čudež lebdeče hostije, ki se je spustila k njej, da bi jo nahranila. Njeno sveto telo je skozi stoletja ostalo popolnoma nerazpadlo ter pričevalo o angelski čistosti deklice, ki jo je sama evharistična ljubezen nesla v nebesa.

Češčenje in zavetništvo

Za blaženo jo je razglasil papež Lev XII. leta 1826. Ko je sveti papež Pij X. leta 1910 sprejel zgodovinsko odločitev o znižanju starosti za prejemanje prvega svetega obhajila, je blaženo Imeldo razglasil za zavetnico prvobhajancev. Imenovali so jo »cvet evharistije«. Njen god v Katoliški cerkvi in v dominikanskem redu obhajajo 12. maja. Njene nerazpadle relikvije počivaju v cerkvi svetega Sigismunda (San Sigismondo) v Bologni. V sakralni umetnosti je upodobljena kot deklica v belem dominikanskem habitu s črno tančico in cvetličnim vencem na glavi, kako s sklenjenimi rokami kleči v zanosu, medtem ko nad njeno glavo v žarkih svetlobe lebdi sijajna hostija.

Isti dan, 12. maja, godujejo tudi