BLAŽENI · PUŠČAVNIK
Blaženi Tomaž iz Costacciara
- God
- 25. marca
- Obdobje
- 14. stoletje
- Smrt
- 1337.
Življenje
Blaženi Tomaž iz Costacciara se je rodil sredi 13. stoletja v gradu San Savino blizu Costacciara v Umbriji, na območju škofije Gubbio. Vzgojen v krščanski pobožnosti je v mladosti odšel na romanje v sveto samotišče v Camaldoliju, zibelko kamaldolijanskega reda. Globoko pretresen nad svetostjo tistega kraja in zgledom menihov, ki so v tišini iskali Boga, se je odločil zapustiti svet. Po vrnitvi v rodno Umbrijo je kot brat konverz vstopil v kamaldolijansko opatijo Santa Maria di Sitria, ki jo je že leta 1021 ustanovil sveti Romuald.
V opatiji je preživel nekaj let v delu, pokorščini in molitvi, vendar je njegovo srce hrepenelo po še strožji samoti. Z dovoljenjem svojega priorja se je umaknil v divje in neprehodne predele gore Monte Cucco. Tam se je naselil v temni in hladni gorski votlini, na mestu, kjer je danes samotišče svetega Jeronima. V tej kamniti puščavi je blaženi Tomaž preživel polnih petinšestdeset let kot strog anahoret.
Njegovo življenje je bilo neprekinjena pokora: dneve in noči je preživljal v kontemplativni molitvi, češčenju in nenehnem postu, hranil se je izključno s surovimi gorskimi zelišči in pil vodo iz gorskega izvira. Čeprav se je izogibal človeškim pogledom, je glas o njegovem angelskem življenju dosegel mesta in vasi. Številni so se vzpenjali v goro, da bi prejeli njegov blagoslov in duhovni nauk, on pa je s svojimi besedami in zgledom številne duše poučil, kako se živi in hodi po puščavniški poti evangeljske popolnosti. Spravljen z Bogom in preobražen v ljubavi je blago umrl v svoji votlini na gori Monte Cucco 25. marca 1337.
Češčenje in zavetništvo
Ljudstvo Umbrije ga je takoj po smrti razglasilo za blaženega, njegovo sveto telo pa so s častmi prenesli v cerkev svetega Frančiška v Costacciaru, kjer od leta 1546 počiva pod glavnim oltarjem v slovesni skrinji, okrašeni s kristali, oblečeno v beli kamaldolijanski habit. Papež Pij VI. je uradno potrdil njegovo češčenje 18. marca 1778, papež Gregor XVI. pa ga je leta 1833 razširil na ves kamaldolijanski red. Njegov spomin se v Cerkvi obhajal 25. marca. Je glavni zavetnik mesta Costacciaro, verno ljudstvo pa se že stoletja z zaupanjem zateka k njegovi priprošnji proti trebušnim težavam in telesnim bolečinam. V sakralni umetnosti je upodobljen kot ostarel puščavnik z dolgo belo brado, v belem habitu kamaldolijancev, ko kleči pred razpelom v gorski votlini.
Isti dan, 25. marca, godujejo tudi
- Blažena Jozafata Hordaševska, devica 20. stoletje
- Blaženi Hilarij Januszewski, duhovnik in mučenec 20. stoletje
- Blaženi Placid Riccardi, duhovnik 20. stoletje
- Sveta Lucija Filippini, devica 18. stoletje
- Sveta Margareta Clitherow, mučenka 16. stoletje
- Sveta Matrona Solunska, mučenka 3. stoletje
- Sveti Dobri razbojnik, spreobrnjenec 1. stoletje
- Sveti Hermeland iz Indra, opat 8. stoletje
- Sveti Kvirin Tegernsejski, mučenec 3. stoletje
- Sveti Prokop Sazavski, opat 11. stoletje
- Blaženi Eberhard iz Nellenburga, redovnik 11. stoletje
- Blaženi Emilijan Kovč, duhovnik in mučenec 20. stoletje
- Blaženi Jakob Bird, mučenec 16. stoletje
- Sveti Dula, mučenec 4. stoletje
- Sveti Mona Milanski, škof 3. stoletje
- Sveti Nikodem iz Kiro-Marine, puščavnik 10. stoletje