Preskoči na vsebino
Krščanska Resničnost

Svetniki › 14. stoletje › Življenjepisi › Blaženi Tomaž iz Costacciara

BLAŽENI · PUŠČAVNIK

Blaženi Tomaž iz Costacciara

God
25. marca
Obdobje
14. stoletje
Smrt
1337.

Življenje

Blaženi Tomaž iz Costacciara se je rodil sredi 13. stoletja v gradu San Savino blizu Costacciara v Umbriji, na območju škofije Gubbio. Vzgojen v krščanski pobožnosti je v mladosti odšel na romanje v sveto samotišče v Camaldoliju, zibelko kamaldolijanskega reda. Globoko pretresen nad svetostjo tistega kraja in zgledom menihov, ki so v tišini iskali Boga, se je odločil zapustiti svet. Po vrnitvi v rodno Umbrijo je kot brat konverz vstopil v kamaldolijansko opatijo Santa Maria di Sitria, ki jo je že leta 1021 ustanovil sveti Romuald.

V opatiji je preživel nekaj let v delu, pokorščini in molitvi, vendar je njegovo srce hrepenelo po še strožji samoti. Z dovoljenjem svojega priorja se je umaknil v divje in neprehodne predele gore Monte Cucco. Tam se je naselil v temni in hladni gorski votlini, na mestu, kjer je danes samotišče svetega Jeronima. V tej kamniti puščavi je blaženi Tomaž preživel polnih petinšestdeset let kot strog anahoret.

Njegovo življenje je bilo neprekinjena pokora: dneve in noči je preživljal v kontemplativni molitvi, češčenju in nenehnem postu, hranil se je izključno s surovimi gorskimi zelišči in pil vodo iz gorskega izvira. Čeprav se je izogibal človeškim pogledom, je glas o njegovem angelskem življenju dosegel mesta in vasi. Številni so se vzpenjali v goro, da bi prejeli njegov blagoslov in duhovni nauk, on pa je s svojimi besedami in zgledom številne duše poučil, kako se živi in hodi po puščavniški poti evangeljske popolnosti. Spravljen z Bogom in preobražen v ljubavi je blago umrl v svoji votlini na gori Monte Cucco 25. marca 1337.

Češčenje in zavetništvo

Ljudstvo Umbrije ga je takoj po smrti razglasilo za blaženega, njegovo sveto telo pa so s častmi prenesli v cerkev svetega Frančiška v Costacciaru, kjer od leta 1546 počiva pod glavnim oltarjem v slovesni skrinji, okrašeni s kristali, oblečeno v beli kamaldolijanski habit. Papež Pij VI. je uradno potrdil njegovo češčenje 18. marca 1778, papež Gregor XVI. pa ga je leta 1833 razširil na ves kamaldolijanski red. Njegov spomin se v Cerkvi obhajal 25. marca. Je glavni zavetnik mesta Costacciaro, verno ljudstvo pa se že stoletja z zaupanjem zateka k njegovi priprošnji proti trebušnim težavam in telesnim bolečinam. V sakralni umetnosti je upodobljen kot ostarel puščavnik z dolgo belo brado, v belem habitu kamaldolijancev, ko kleči pred razpelom v gorski votlini.

Isti dan, 25. marca, godujejo tudi