Preskoči na vsebino
Krščanska Resničnost

Svetniki › 14. stoletje › Življenjepisi › Blažena Panaceja de' Muzzi

Blažena Panaceja de' Muzzi
Klikni za povečavo
×
Blažena Panaceja de' Muzzi
Blažena Panaceja de' Muzzi. Vir slike: Wikimedia Commons

BLAŽENA · DEVICA IN MUČENKA

Blažena Panaceja de' Muzzi

God
27. marca
Obdobje
14. stoletje
Smrt
1383.

Življenje

Blažena Panaceja de' Muzzi se je rodila leta 1368 v vasi Quarona v pokrajini Piemont očetu Lorenzu Muziju in materi Mariji, rojeni Gambino. Po zgodnji in nenadni materini smrti se je oče znova poročil z vdovo Margherito Gabotto iz kraja Locarno Sesia, ki je v zakonsko zvezo pripeljala svojo hčer. Oče se je znova poročil v želji, da bi majhni Panaceji zagotovil materinsko skrb, vendar je prihodek nove žene v hišo deklici prinesel hudo trpljenje. Mačeha in njena hči sta pokazovali odprto sovražnost do Panacejine pobožnosti, njene ljubezni do ubogih in skrbi za bolnike. Deklico sta neprestano nadzorovali, poniževali, ji nalagali najtežja in najgrobejša opravila ter jo izpostavljali vsakodnevnim psovkam in udarcem. Panaceja je vse te žalitve in zlorabe prenašala v globoki tišini, krotkosti in evangeljski potrpežljivosti ter ni prenehala moliti za svoje mučiteljice.

Spomladi leta 1383 je bila petnajstletna Panaceja poslana na pašo na hrib Tucri, da bi pasla čredo ovac. Ko se ob mraku ni vrnila domov, je mačeha vzplamtela v jezi in jo šla iskat. Zatekla jo je na hribu med molitvi, v stari cerkvenici svetega Janeza. V izbruhu divjega besa jo je Margherita obula s očitki, nato pa je zgrabila preslico ali bližnjo leseno palico ter podivjano in ponavljajoče tepla nedolžno deklico, dokler je ni na mestu umorila. Ko je morilka spoznala strahoto počinjenega zločina, se je v brezdnu obupa vrgla v bližnje brezno in njenega telesa niso nikoli našli.

Ko so prebivalci Quarone z očetom in župnikom slišali čudovito in neutrudno zvonjenje cerkvenih zvonov, so pohiteli na hrib in našli mučeniško telo nedolžnega deklice. Panaceja je bila pokopana 1. maja 1383 na pokopališču v Ghemmeju, poleg svoje matere.

Čudeži

Gospod je smrt svoje nedolžne služabnice nemudoma proslavil z razodetjem svoje slave. V trenutku njenega mučeništva so zvonovi v cerkvi v Quaroni sami od sebe začeli močno in dolgotrajno zvoniti ter celotni dolini sporočali, da je nedolžna duša prestopila k Bogu. Ko so vaščani in župnik don Rocco našli Panacejino telo, ga nikakor niso mogli dvigniti s tal. Poklicali so škofa Novare Oldrada Mainerija, ki je prišel s duhovščino, pričeval čudežu ter v Božjem imenu ukazal telesu, naj se pusti dvigniti.

Takrat so telo položili na voz, vendar se voli, vpreženi vanj, niso mogli premakniti s mesta. Ko so namesto njih vpregli dve mladi junici, ki nikoli nista nosili jarma, sta brez kakršnega koli človeškega vodenja mirno krenili proti dolini, spremljani s škofom, klerom in množico ljudstva. Ko je voz stigel v Ghemme, so tudi tam cerkveni zvonovi sami od sebe radostno zazvonili, junici pa sta se zaustavili natanko ob grobu Panacejine matere. Na njenem grobu so se kmalu začela dogajati številna čudovita ozdravljenja bolnikov in trpečih.

Češčenje in zavetništvo

Češčenje blažene Panaceje se je hitro razširilo po celotnem območju Valsesije in Piemonta. Že v začetku petnajstega stoletja so v Quaroni postavili dve kapeli njoj v čast: eno na samem mestu njenega mučeništva na hribu (Beata al Monte), drugo pa v ravnini, kjer sta se zaustavili junici (Beata al Piano).

Papež Pij IX. je uradno potrdil njeno češčenje leta 1867 in jo razglasil za blaženo kot mučenko krotkosti in krščanske pobožnosti. Njeno telo počiva v stekleni urni v kripti cerkve Marijinega vnebovzetja v Ghemmeju, kamor še danes romajo številni verniki. V Rimskem martirologiju se njen god obhajuje 27. marca, medtem ko se v škofiji Novara in dolini Sesia slovesno praznuje prvi petek v maju ali 5. maja. Blažena Panaceja je zavetnica doline Valsesije, pastiric, zlorabljenih otrok, bolnikov in ubogih.

Isti dan, 27. marca, godujejo tudi