BLAŽENI · PAPEŽ
Blaženi Urban V.
- God
- 19. decembra
- Obdobje
- 14. stoletje
Življenje
Blaženi Urban V. (s krstnim imenom Guillaume de Grimoard) se je rodil leta 1310 na gradu Grizac v pokrajini Languedoc v Franciji, v plemiški družini. Vzgojen v globoki pobožnosti je pridobil izjemno izobrazbo v Montpellieru in Toulousu. Zgodaj je vstopil v benediktinski red v samostanu Chirac, redovne zaobljube pa je izpovedal v znameniti opatiji Saint-Victor v Marseillu. Ljubezen do benediktinskega vodila je nosil vse življenje ter je tudi kot vrhovni pastir ohranil preprost meniški način življenja in nosil redovno oblačilo.
Po duhovniškem posvečenju je nadaljeval študij teologije in cerkvenega prava na univerzah v Toulousu, Montpellieru, Parizu in Avignonu ter postal eden najbolj učenih cerkvenih pravnikov svojega časa. Deloval je kot profesor cerkvenega prava, generalni vikar več škofij, leta 1352 pa je bil imenovan za opata. Zaradi njegove modrosti in diplomatske spretnosti so mu zaupali številna občutljiva diplomatska poslanstva v Italiji. Ko je bil leta 1362 na diplomatskem poslanstvu v Neaplju, so ga kardinali, zbrani na konklavu v Avignonu po smrti papeža Inocenca VI., zaradi njegovih izjemnih kreposti soglasno izvolili za papeža, čeprav ni bil kardinal. Izbral si je ime Urban V. ter poudaril, da so bili vsi papeži s tem imenom svetniki.
Kot rimski škof je Urban V. odločno zatiral razkošje in pohlep na dvoru, uvedel strogo disciplino med duhovščino ter spodbujal napredek krščanskih univerz. Toda najpomembnejši cilj njegovega pontifikata je bila vrnitev Petrovega sedeža iz Avignona v večno mesto Rim, kjer sta stolovala in prelila svojo kri sveta apostola Peter in Pavel. Čeprav sta francoski dvor in večina kardinalov temu odločno nasprotovala, se Urban ni pustil odvrniti. Aprila 1367 je zapustil Avignon, odplul iz Marseilla ter 16. oktobra 1367 slovesno in zmagoslavno vstopil v Rim, v neizmerno veselje krščanskega sveta, s čimer je prekinil dolgoletno avignonsko izgnanstvo papežev.
Ko je Urban našel Rim v hudih ruševinah in zapuščenosti, se je takoj lotil dela. Obnovil je baziliki svetega Petra in svetega Janeza v Lateranu, uredil ulice, dal delo revežem in delil žito v času lakote. V Rimu je leta 1368 sprejel svetorimskega cesarja Karla IV., leta 1369 pa bizantinskega cesarja Janeza V. Paleologa, ki se je prišel poklonit papežu in izpovedat katoliško vero.
Vendar so stalni nemiri v Italiji, grožnje roparskih najemniških tolp in močni pritiski francoskih kardinalov hudo bolnega papeža prisilili, da se je jeseni 1370 začasno vrnil v Avignon. Kmalu po prihodu v Avignon, strt od hude bolezni, je Urban zaprosil, naj ga v preprostem benediktinskem habitu položijo na tla, posuta s pepelom. V Gospodu je umrl v globoki molitvi 19. decembra 1370.
Čudeži
Po smrti papeža Urbana V. so se na njegovem grobu v Avignonu in v opatiji Saint-Victor v Marseillu zgodila mnoga čudežna ozdravljenja bolnikov in rešitve tistih v stiski, ki so klicali njegovo priprošnjo.
Češčenje in zavetništvo
Rimskokatoliška cerkev obhaja god blaženega Urbana V. 19. decembra. Njegove relikvije so prenesli v opatijo Saint-Victor v Marseillu. Papež Pij IX. je leta 1870 slovesno potrdil njegovo češčenje in ga razglasil za blaženega. V umetnosti ga upodabljajo v papeških oblačilih s tiaro na glavi ali v skromnem benediktinskem habitu, v roki drži doprsna kipa svetih apostolov Petra in Pavla, katerih relikvije je dal vgraditi v nove relikviarije v Rimu, ter z razpelom in oljčno vejico.
Isti dan, 19. decembra, godujejo tudi
- Sveti Anastazij I., papež 5. stoletje
- Sveti Frančišek Ksaverij Hà Trọng Mậu, Dominik Bùi Văn Úy, Avguštin Nguyễn Văn Mới, Toma Nguyễn Văn Đệ in Štefan Nguyễn Văn Vinh, mučenci 19. stoletje
- Sveti Gregor iz Auxerrea, škof 6. stoletje
- Blaženi Viljem iz Fenoglija, redovnik 12. stoletje